Legenda pravi, da sta se na tej barki zaročila Tito in Jovanka. Na krmi, kot smo izvedeli, tam za mogočno mizo, pa sta se, denimo, družili in dolgo v noč kramljali tako jugoslovanska politična vrhuška kot beneška estrada. Z odprtimi očmi smo v tistem zlahka podoživeli duha nekega časa, o katerem govorijo le še tisti, ki so bili zraven. Teh je le še peščica. Takšen je bil na primer Veljko Barbieri, Makaran, ustanovitelj znamenite ACI, verige 21 marin po jadranski obali, izvrstni pomorski oficir z najvišjim činom v jugoslovanski mornarici, mož neverjetnih poznanstev, ideolog, po svoje nekakšen hrvaški Niko Kavčič, po svoje Peter Florjančič, v bistvu mož, ki je za seboj pustil nešteto pečatov, še posebno pa odlični sogovornik, uživač, plejboj in nasploh velika faca. Umrl je pred mesecem dni, star 84 let.
Ime dobila po somu
Bili smo namreč v portoroški marini, na klasični motorni jahti, ki je dobila ime po južnoameriškem somu, po surubimu! Za tiste čase je bila ta 22,2 metra dolga in 5,6 metra široka jahta z vgrezom 2,2 metra stvar čistega prestiža. Zgrajena je bila leta 1969 v ladjedelnici CRN Ancona, njen projektant in nadzornik pa je bil legendarni Carlo Riva, znan po ekskluzivnih gliserjih iz mahagonija in jahtah najvišjega razreda. Marjan Rogelj je bil ob njenem nastanku star štiri leta. Zaveda se, da je lastnik nečesa hudo redkega na svetu, takšne elegantne stare dame jeklenega trupa tako rekoč ni več moč najti. Tudi zato Surubim v sebi nosi toliko zgodovine kot le malokatera jahta, če sploh.
»Prav na tem mestu je sedel Milošević,« se je nasmehnil njen zdajšnji kapitan. To je bilo ob koncu osemdesetih, ko so se krojači naših usod dobili v strogi tajnosti, stran od obale. O tem mu je na dolgo in široko razpredal prav Veljko Barbieri.
Morje petičnežev
V njenem elegantnem salonu se je od njenega nastanka zvrstilo še morje petičnežev, takšnih in drugačnih pomembnežev, cvet glamurja, svet glasbe, mode, industrije, svet bogastva. Ker je bil njen prvi lastnik mecen in poslovnež z občutkom, obenem pa tudi lastnik znamenitega beneškega hotela La Fenice et Des Artistes, le streljaj od Trga sv. Marka, tik ob eni najpomembnejših opernih hiš Teatro La Fenice, se je na barki zvrstilo še obilo opernih pevcev, celo Maria Callas in Luciano Pavarotti, smo izvedeli. To je bilo obdobje, ko so se na Surubimu nenehno odpirala peneča se vina in ko so jadranske delikatese polnile razvajene želodce. Ko je barko, na kateri je v tistem ravno zapihljal blagodejen jugozahodnik, v hipu zajela naslada tako imenovanega jet seta, sanjskih združb, ki si lahko (ali pa se jim samo dozdeva) privoščijo nebo in nebesa.
Tudi islandsko pevko in igralko Bjork so na oblazinjenem premcu božali sončni žarki, ko se je iz črnogorskega Kotorja prav po mediteransko, ležerno in uživaško, vozila proti beneškemu levu, prestižni filmski nagradi. To je bilo leta 2005. Potrpežljivo jo je vozil kapitan Marjan. »Ustavili smo se še na Korčuli, kjer si je želela ogledati tradicionalno viteško igro moreška,« se je spominjal.
Ker je bil bogati in že nekoliko ostareli poslovnež Facchini, ta Benečan in njen prvi lastnik, Barbierijev dobri prijatelj, jo je zlahka predal pod njegovo okrilje v opatijski marini, »v čarter oziroma najem plovila s posadko,« je dodal Rogelj. Ničkolikokrat je preplula Jadran, kaj vsega ni doživela!
Ljubezen še kar traja
Marjan Rogelj, elektronik in ustanovitelj ene največjih družb za varovanje pri nas, zaljubljenec v navtiko in morje, jo je prvič videl leta 1995 in se na mah zatreskal. Ljubezen pa še kar traja. Po dveh letih mu je vendarle uspelo prepričati poslovne partnerje, da je prevzel lizing od prejšnjega lastnika, jo nekoliko preuredil, zamenjal oba 400-konjska motorja in popravil trup, od leta 1998 je Surubim v njegovi lasti. »Od prvega dne sem kapitan s svojo posadko!« se je pohvalil. Uresničila se mu je otroška želja, ta se mu uresničuje še dandanes, ko na čarterjih skrbno krmari in razvaja goste. Ti so lahko ves čas, če to želijo, v popolni intimi: štiri luksuzne dvoposteljne kabine, dve v premcu in dve v krmi, s teraso na krmi, salonom in gornjo ploščadjo to gladko omogočajo. »Ko stopiš na Surubim, se pravzaprav vseliš v brezskrben luksuzni hotel!« pristavi Rogelj.
V tričlanski posadki, ta, če gostje želijo, je povsem ločena, je seveda tudi kuhar; na Surubimu dajejo odločen poudarek prav kulinariki in tistim jadranskim dobrotam, ki so avtohtone in značilne za območja, mimo katerih plujejo, kjer se ustavljajo; Istra, Kvarner, Kornati, Šibeniški arhipelag, dalmatinsko otočje, vse do Cavtata in Mljeta, toplo morje, sonce, mediteranska hrana, vzneseno premišljujemo, »da, mediteranska mesna čorba, to je specialiteta Surubima!« tedaj zaprede Rogelj, ki je sicer šele v zgodnjih jutranjih urah priplul v portoroško marino. Mi pa smo se v mislih že spet oblizovali, najprej ob hvarski gregadi, toda z jastogom in mešano ribo, potem ob kvarnerskih škampih, oljčnemu olju z Dugega otoka, ki ga namakajo v morski vodi, in paški jagnjetini, tako mikavno slankasti, saj se ovce na Pagu vendar hranijo le z zeljo, na katero je burja napihala morskost ... Surubim, če sklenemo, ni le elegantna stara dama, ki je toliko doživela, je tudi nekakšen Travel Channel, uživaška popotniška oddaja po najokusnejših jadranskih kotičkih.
