NA KOŽO

Elanov Aljo

Objavljeno 25. marec 2015 23.20 | Posodobljeno 25. marec 2015 23.21 | Piše: Boštjan Fon

Namazal je dilce Prevcu, da je kot prvi človek dosegel magičnih 250 metrov.

Potresli smo si dlani, planičarji in serviserji smuči, v nedeljskem popoldnevu, in se z nasmehi poslovili. Za par dni se enkrat na leto srečamo. Ovešeni z reklamnimi logotipi se dan pred spektaklom v Planici pricijazijo tisoče kilometrov iz Skandinavije, kjer so taborili nazadnje. Pod Ponce pripeljejo ogromne kupe opreme, smuči ter utrujenost, ki jih ob koncu sezone pošteno najeda. Med tekmami delajo kot mravljice. Znanje drug pred drugim skrivajo, pa pravzaprav po džentelmensko sploh ne hodijo vohunit, kaj za vraga gre na drsno ploskev dilc, s katerimi človeški orli poletajo po zraku za čast in slavo domovine.

Zaprti so v svojih kabinah, kamor gre lahko le redkokdo. Orodje, ki ga uporabljajo, je na pogled preprosto. Alkimisti modernega skakalnega časa, ki iz plastične podlage dilce s pravo kombinacijo maž in tehnike priprave izvlečejo hitrosti preko sto kilometrov na eno uro, so patroni posebne sorte. Tihi, skriti za hrbti zvezdnikov, na katere sijejo reflektorji pozornosti, z nepogrešljivim vokitokijem, so v naši Planici objeti z vso toplino pozornosti. Predvsem zato, ker Slovenec, ki je bil skozi vso zgodovinsko ero droben, pošten, marljiv in vedno prehitro pozabljen, prepozna v njih del sebe.

V veliko čast mi je, da enega teh fantov osebno poznam. Aljošo Branca oziroma Elanovega Aljota.

Z njegovim bratrancem Juretom sva mu že ušpičila kakšno neumnost, ko se je vračal s popotovanj domov, pa nama ni nikoli zameril. Sploh po zadnji trapariji, ko sva mu tik pred domom uredila policijsko kontrolo, bi naju lahko gladko okoli ušesa. Ne enkrat. Večkrat! Pod očali in z nepogrešljivo kapo se skrivajo dobrodušnost, preprostost, predvsem pa velika mera poznavanja sleherniku neodkritih drobcev skakalnega športa. Aljo, kot ga pokličemo, je letos namazal Elanove dilce Prevcu, da je kot prvi človek dosegel magičnih 250 metrov. Vse v tistem rekordu je bilo slovensko, od okovja, ki se dela pri nas, kombinezona, ki je sešit z domačim sukancem v krojaški delavnici v Lescah, čeprav ima gor nalimano etiketo nemškega športnega giganta, do samega letalca, ki je bil vzgojen in je treniran s slovensko pametjo in vztrajnostjo, ter Aljevih čarovnij z mažami. Mozaik slovenskega, ki bo zapisan v zgodovino. 

Deli s prijatelji