DUNAJ – Ela Schmid je bila rojena tik pred prvo svetovno vojno, 23. novembra 1913, v Trubarjevi Rašci pri Velikih Laščah. Še kot trinajstletno dekletce je prišla na Dunaj k stricu, ki je prodajal kostanj, sadje in tudi ribniško suho robo. Že davnega leta 1492 je tedanji cesar Friderik II. podelil prebivalcem ribniškega, kočevskega in velikolaškega okraja patent, poseben privilegij, da so lahko po celem cesarstvu prodajali kostanj in domače izdelke iz suhe robe. Tako je prebivalcem pomagal, da so si zaradi hudih turških vpadov gospodarsko opomogli. Kostanjarji so bili skoraj sinonim za Slovence, saj so celo Plečnikovo Zacherlovo hišo radi zbadljivo imenovali kostanjarska peč. O domačinih, mnoge je osebno poznal, je pisal tudi Josip Stritar. Komu ni znana pripoved o Janku in njegovi kavki Piki, ki je pomagala prodajati kostanj.
Ko je prišla Ela na Dunaj, so jo pražnje oblekli, da je šla k prvemu svetemu obhajilu, potem pa v dunajski Prater na vrtiljak, kar se ji je posebno lepo zdelo. Tega se je iz svojih mladih let še posebno rada spominjala. Potem pa je bilo otroštva konec, saj je že morala pomagati sorodnikom štantarjem, ki so imeli stojnice po cesarskem mestu. Kostanjarji in suhorobarji so si radi pomagali in se družili. Tako so bili med zadnjimi, ki so prodajali kostanj in drugo kramarijo prav Ela, Vili Perhaj in Franc Peček ter suhorobar Dominik Bartol. Toda Ela je vse krepko preživela, kljub temu da je vse življenje živela zelo skromno. Med vojno in po njej, ko je v mestu vladala huda lakota, je jedla piškav kostanj, da je za kupce ostal tisti boljši. Pa tudi lačnim otrokom ga je na skrivaj dajala iz »merice, da se ni opazilo«.
Preprosto lepo zaspala
Ela, rojena Perhaj, se je poročila z Dunajčanom. V hudem letu 1944 je rodila sina Herberta in ostala doma samo 14 dni po porodu ter potem spet hitela na štant. Najhuje je bilo pozimi, ko je zmrzovala na Mariahilferci, kjer je vedno pihal mrzel veter. Delala je skoraj do sedemdesetega leta in še potem je rada pomagala vsaj pri sortiranju in rezanju. Obrt so postopoma prevzeli drugi, delavci z juga in vzhoda, ki so prinesli tudi druge navade. Večkrat je potožila, da ne prodajajo dobrih maronov, ker imajo okus po žaganju.
V slovenski cerkvi je bila redna obiskovalka nedeljske maše in farne kavarne. Njena vesela beseda je vedno razveselila vsako družbo. Vedno je bila tudi prva za pomoč pri delu. Celo pri gradnji farne dvorane je kljub letom veliko pripomogla. Na bolšjem trgu je za cerkev iztržila prenekateri novec.
V domu za upokojence, kjer je živela do smrti, ko je preprosto lepo zaspala, je bila duša domskega življenja. Bodrila je veliko mlajše stanovalce, ki so občudovali njeno vedrino in kleno besedo. Do stotega leta se je še sama vozila s tramvajem po Dunaju, šla v slovensko cerkev ali posedala po parkih in opazovala mlado življenje okoli sebe. Sin, ki jo je redno obiskoval, pravi, da je bila bistrega spomina in je še prav rada kakšno po domače razdrla.
Redki so Dunajčani, ki dočakajo sto let. Še redkeje pa se zgodi, da so to Slovenci. Pred leti je sorodnica ljubljanskega župana Hribarja dočakala 105 let. Ela Schmid je bila verjetno druga slovenska stoletnica na Dunaju.
