Berem: tri leta in pol so rabili birokrati na okoljskem ministrstvu, da so Jocu Pečečniku vzeli soglasje, ki ga je maja 2012 že imel. Pomislim: upam, da so njihovi otroci ponosni. Stadion, stolpnica in tri poslovne vile za Bežigradom lahko počakajo. Razlog: gradbeni hrup. Preloženo za nedoločen čas. Najbrž do iznajdbe neslišne štemarice, kaj pa? In berem naprej: šef državne SID banke pravi, da je v Sloveniji praznih že 10.000 stanovanj in hiš. Novogradenj. Stop, stop! Koliko še lahko prenesem v enem dnevu?
Ekstremno glasno in neverjetno blizu, pravijo stanovalci Fondovih blokov, ko jih vprašaš, zakaj že osem let blokirajo 200-milijonsko naložbo v njihov kvart. Se spomnite filma z enakim naslovom? Ko 9-letnemu Oskarju za pokojnim očetom ostane samo majhen ključ, skrit na dno vaze, v iskanju prave ključavnice prečeše ves New York. Tako pomembno je otroku, kaj mu sporoča oče. Res, se naš birokrat kdaj vpraša, kaj sporoča svojemu otroku s tistim pildkom, ki ga podpiše?
Ni panike, civilno blokado 200-milijonske investicije se gre lahko vsak vrtičkar. Problem je, če ima zato še žegen države. Ker sem alergičen na zgodbe o stricih iz ozadja, brez imen in priimkov, dajmo tokrat konkretno. Trije so, direktor Agencije RS za okolje, in dva ministra, ki – prvi menda strokovno, druga dva pa politično – stojijo za odločitvijo, da za Bežigradom še naprej lahko rastejo samo trave in šaš. Joško Knez, Franc Bogovič in Dejan Židan. Sprašujem vas, žlahtna gospoda, je res samo v Sloveniji mogoče, da podjetnik za gradnjo, ki se ni še niti začela, zapravi 22 milijonov evrov?!
Takih vprašanj imam še veliko. Kaj pa teh 10.000 praznih stanovanj in hiš? Za koga so? Se generacija, ki so ji, najprej pod Titom in kasneje spet pod Jazbinškom, stanovanja delili v paketu s štipendijami, vpraša, kaj s tem sporoča otrokom? Da jim ne morejo dati ključev za neko simbolično ceno, ker se mora s čim dražjo prodajo pokriti še drugi zapitek generacije, znan pod imenom bančna luknja? Kje boste pa našli kupce za vso to praznino? Ne napadam. Samo sprašujem ...
Pri nas bi si še 9-letni Oskar iz tistega filma lahko samo želel, da nikoli ne bi našel ključa. Tisto, kar bi našel za vrati, bi mu prav lahko strlo srce. Mene se je Oskar dotaknil s tole mislijo: »Tudi če bi razneslo sonce, človeštvo tega ne bi opazilo še naslednjih osem minut. Toliko časa potuje k nam svetloba.«
Pomislite, kako bi preživeli teh osem minut? Bi se res pretvarjali, da je hrup štemarice najhujše, kar se vam lahko zgodi?
--------------
@Bjarc Seveda. Vsi bi napredek in razvoj. Čeprav … a je treba zato začasno prilagoditi kakšen mikro segment v svojem dnevnem ritualu? Potem pa ni variante! Obnašamo se kot adolescent, ki mu mama zapreti s čiščenjem lastne sobe, ker mu je kupila novo omaro in je nima kam postaviti. To pa ne! #Debata @Planet_Danes @PlanetTV
