CELJE – Odpadki so problem moderne civilizacije. Današnji način potrošniškega življenja proizvede preveč smeti, zato je potreben trajnejši pristop k problematiki. Ducat okoljskih nevladnih organizacij združenih v civilno iniciativo Recimo ne sežigu odpadkov pa ostro nasprotuje nameri države, da poleg celjske toplarne, ki že toplotno obdeluje odpadke, zgradi še ljubljansko in mariborsko sežigalnico. Sežigu smeti nasprotujejo zaradi slabega vpliva na zdravje ljudi in okolje.
Odločen ne
Ekologi so se združili zaradi predloga odbora za kmetijstvo in okolje pristojnemu ministrstvu, da se pospeši aktivnosti za umestitev v prostor dveh objektov za sežig komunalnih odpadkov v Ljubljani ter Mariboru. Okoljevarstveniki so prepričani, da je to v nasprotju z interesi Slovenije, saj bi država morala voditi aktivnosti v smer, da se proizvede manj odpadkov, ne pa da se jih sežiga in tako še dodatno obremenjuje okolje.
Državna strategija ravnanja z odpadki predvideva, da bi se sežgalo več kot 200.000 ton smeti na leto. Borci za čistejše okolje so izračunali, da to pomeni 60 velikih tovornjakov po 10 ton odpadkov na dan, kar nanese 30.000 ton izpuščenega pepela v zrak na leto in 20.000 ton filtrskih ostankov. Okolje bi se tako obremenilo z izpusti težkih kovin, prahu, kislih plinov, dioksinov in furanov ter preostalih strupov. »V zadnjih letih se je človeštvo soočilo z nevarnostjo dioksinov. Ti nastanejo pri izgorevanju snovi, ki vsebujejo organsko vezani klor (npr. PVC, ki ga najdemo med komunalnimi odpadki). To je zelo nevaren strup, ki že v izjemno majhnih koncentracijah zelo škodljivo vpliva na zdravje ljudi, predvsem na razvoj zarodka,« opozarja koordinator celjske civilne iniciative Boris Šuštar, ki pravi, da bodo Celjani preprečili tudi sežig blata iz komunalne čistilne naprave, ki bi v zrak izpustil strupeni arzen, kadmij, živo srebro in celo talij. Uroš Macerl iz Eko kroga pa dodaja: »Vizija Slovenije mora biti družba brez odpadkov in zavedanje, da je najboljši odpadek tisti, ki ne nastane. Sežigalnice za svoje vzdržno poslovanje in obratovanje potrebujejo vedno nove količine odpadkov – in na takšen način prehoda v trajnostno družbo ne bomo dosegli.«
Vplivi na zdravje
»Več kot očitno je, da bi postavitev sežigalnic komunalnih odpadkov v Ljubljani in Mariboru ogrozila zdravje tam živečih ljudi in njihovih potomcev. Prav tako bi s postavitvijo sežigalnice dolgoročno zapravili možnost pridelovanja biološko neoporečne in zdrave hrane,« na širši vpliv sežigalnice opozarja Boris Šuštar in poudari vpliv dioksina na zdravje ljudi: »Močna kancerogenost, motnje endokrinega sistema s posledicami v spolnem razvoju, reprodukcijske motnje z neplodnostjo pri obeh spolih, motnje razvoja zarodka s posledicami v razvoju živčnega sistema in motnje v razvoju imunskega sistema.«
Po podatkih Evropske okoljske agencije je bilo v Sloveniji že v letu 2005 kar 44,6 prebivalca izpostavljenega čezmernim preseganjem dnevne mejne vrednosti za koncentracijo drobnih prašnih delcev, s postavitvijo sežigalnic pa bi se to samo še povečalo. Poleg ekonomskih vidikov, saj bi reciklaža odpadkov prinesla več delovnih mest, in okoljskih, saj sežigalnice nepovratno uničujejo naravne vire, nevladniki torej opozarjajo predvsem na zdravstvene težave ljudi. Sežigalnice po njihovem prepričanju proizvedejo kar od 4 od 12 najbolj strupenih plinov, kar jih poznamo. Otroci so tu še bolj na udaru kot odrasli: »Nevarne snovi se znajdejo v prehranski verigi. Hrana, ki je pridelana v okolici sežigalnic, vsebuje povečane koncentracije dioksina, ta potem skoznjo pride v naše telo. Ostane v njem in se nalaga v maščobe. Najobčutljivejši zanj pa so organizmi v razvoju, se pravi dojenčki, pri katerih lahko trajno ovirajo zdrav razvoj in povzročajo različne bolezni (...) Študija francoskega Državnega centra za neodvisne informacije (CNIID), objavljena januarja 2003, je zajela 70 francoskih sežigalnic in pokazala, da je populacija v njihovi okolici izpostavljena resnim tveganjem (anomalije kromosomov in posledično deformacij obraza, ledvic in spolnih organov).« V ZDA pa se je v okolici sežigalnic pojavila redka oblika otroškega raka.
Načrti ministrstva za okolje
Na ministrstvu so nam zagotovili, da je tudi njihov glavni cilj preprečevanje nastajanja odpadkov. Pravijo, da gredo odpadki najprej v reciklažo, vedno pa ostanejo takšni ostanki, ki jih je treba toplotno obdelati. Zato pravijo, da gre za termično obdelavo odpadkov, ki jih ni mogoče ponovno predelati oziroma reciklirati. Pri nas na leto ostane 200.000 ton takšnih odpadkov, ki jih lahko uničijo samo s toplotno obdelavo: »Pri termični obdelavi komunalnih odpadkov torej ne gre za sežiganje odpadkov, ampak za izkoristek toplotne moči trdega goriva, pripravljenega iz gorljivih frakcij, izločenih v obdelavi mešanih komunalnih odpadkov.« To je draga tehnologija, stane od 100 do 150 milijonov evrov, zato morajo biti objekti za termično obdelavo ekonomsko upravičeni in morajo izpolnjevati vse standarde, ki jih je naložila Evropa.
Ministrstvo pojasnjuje tudi trenutni slab izkoristek smeti: »Medtem ko razvite države izkoriščajo odpadke kot alternativni vir energije za proizvodnjo toplote in elektrike, jih pri nas na takšen način obdelamo le štiri odstotke. Edini objekt, kjer komunalne odpadke po mehansko-biološki obdelavi sežgejo, je celjska toplarna. V njej obdelajo 20.000 ton odpadkov na leto, lahko bi jih še več.« Prav zato je v finančnem načrtu, da se v obdobju 2014–2020 zagotovi sredstva za gradnjo takšnih objektov. Za zdaj ne vedo le tega, ali bodo postavili samo enega ali dva...
Ne vedo, kaj spuščajo v zrak Prebivalci iz okolice celjske toplarne se ne zavedajo problema oziroma so se že navadili na slab zrak, ki se vije mimo njihovih oken. Nada iz Trnovelj nam je tako povedala: »Na prvi vtis ne smrdi, kaj pa spuščajo v zrak, ne vemo. Nikoli nismo videli nobenih analiz.« Če bi izvedeli, da je prah zares strupen, tega prebivalci ne bi dopustili, pa nam je pojasnil sosed toplarne Karel: »Občasno smrdi, ne vedno, zvečer ali v nedeljo popoldne ali pa ko je malo bolj težak zrak. Smo ob industrijski coni in vse občutimo. Če bodo toliko odpadkov sežgali, bomo še bolj. Potem ne vem, kaj bo. Jaz sem za to, da tega ne dovolimo tako kot drugi sosedje.« Podobno nam je razlagala upokojenka Anica: »Ko od toplarne prinese smrad, takoj zaprem okna, saj sem občutljiva. Zdaj imam astmo, ki je prej nikoli nisem imela. Vse mi hrope. Gotovo nekaj vpliva na zdravje. Ne vemo kaj, ali toplarna, ali cinkarna, ali kaj drugega. Nas niso nikoli vprašali, ali lahko kurijo smeti. Če je sosed kaj zraven zidal, si moral podpisati, da se strinjaš, zdaj pa take pomembne stvari postavljajo, pa nič ne vprašajo. Mi naj potem to vohamo. Oni, ki to kurijo, pa ne živijo tu.« Razvite države izkoriščajo odpadke kot alternativni vir energije za proizvodnjo elektrike, pri nas pa jih obdelamo le štiri odstotke. |