Sobotno dopoldne v eni od majhnih in vedno polnih trgovinic s hrano, polepljenih z oznakami »ekobio« na frekventni lokaciji ene bolj znanih ljubljanskih tržnic. To so tiste trgovine, v katere moški po navadi ne zavijejo, vrste žensk pa mirno kot dvoživke na soncu stojimo v dolgi kači med policami vse do blagajne. Na marketinško genialni poziciji s pogledom na ženske v vrsti in v debelino njihove denarnice stoji promotorka in »svetinjo« po zasoljeni ceni prodaja.
»Gospa, poglejte, ekobio. Brez glutena, brez glukoze, brez laktoze, nobenega sladkorja, samo agavin sirup, indijski oreščki, pinjole (ostalih sestavin, ki jih na naši zemlji ne moremo vzgojiti, si ne morem zapomniti),« napade eno od na pogled bolj labilnih gospa v vrsti. Dobro je zadela, izbranka pokaže interes.
Škoda, da nisva imeli možnosti poklepetati. Ko je zrecitirala vse sestavine za besedico »ekobio,« se mi je porodilo tisoč vprašanj v sekundi. Kako ve, da je agava v tisti stvari, pakirani v neko plastiko, ki je pripotovala bogsigavedi koliko tisoč kilometrov v kdovekakšnem soncu, toploti ali nihanju temperatur, res ekološko pridelana, res »ekobio«? Pa indijski oreščki, kako je lahko izdelek tako poceni, če je res od kmeta, ki ni uporabljal umetnih gnojil ali katerih drugih pospeševalcev količine pridelka in snovi za zatiranje žužkastih konkurentov na pridelku? Pa vsa tista eksotična žita in oreščki. Ko sem nekoč za eno od njih stikala po policah trgovin, polepljenih z »ekobio« napisi, so imeli zgolj kitajske. Kdo nadzoruje kitajsko »ekobio« pridelavo?
Prehranska propaganda nam je res povsem pomračila um. Na tržnici vihamo nos nad pridelki, ki niso lepi, napeti in svetleči. Ob pogledu nanje, ki so najpogosteje res »ekobio,« ker niso na steroidih, pozabimo na propagandna načela. Ljubši so nam konzerve in plastični lončki, obšlesani od dolge poti, z etiketo »ekobio«. Lokalnemu kmetu za pridelke z njive, ki jim je pustil, naj se razvijajo, kot želi narava, nismo pripravljeni plačati dvojno. Ko nam gospa, ki živi od tega, da nam vsiljuje »ekobio« hrano, ponuja pridelke neznanega kmeta, za katere sploh ne vemo, kako naj bi bili videti, ampak zgolj zvenijo znano, pa radodarno odpremo denarnico.
Je res narobe, če kdo, ki je brez kakšne posebne prehranske diagnoze, v zmernih merah uživa gluten, glukozo, laktozo in sladkor? Človečnjaki so se ob taki hrani razvijali v današnje ljudi. Prehranska propaganda na steroidih je homo sapiensom pomračila um.
