Edino preživelo v požaru sta posvojila Slovenca

BEOGRAD, ŠMARJE PRI KOPRU – Vsa Srbija pozna neverjetno zgodbo o psički Beatrisi, ki je edina preživela požar, v katerem sta umrla njena lastnika, ostarela mama in sin. Potem ko so gasilci ogenj pogasili, je petletna šnavcerka nepremično stala pred vhodom v blok in neutolažljivo jokala. Po Beogradu se je govorilo, da je dolgo ležala v luži ob truplu svojega lastnika in da so ju komaj ločili. Kdo ve, kdaj, kako in kje bi se končala njena zgodba, če se je ne bi usmilili dobri ljudje na Veterini Beograd. Niso je le pripeljali na kliniko in veterinarsko oskrbeli, ampak so ji s skrbjo in ljubeznijo povrnili zaupanje v ljudi. Še več, našli so ji nov dom, in to v Sloveniji.

Opečena, depresivna in osamljena

Beo so na kliniki najprej klicali Čelava, po naše plešasta. Bila je ožgana in brez značilnih šnavcerskih brk, v depresiji, zelo prestrašena, težko je dihala, sprva ni hotela ne jesti ne piti, predvsem pa je bila zelo osamljena. A kot nam je povedal direktor Veterine Beograd Budimir Grbić, na kliniki niso pomišljali, da je ne bi povrnili v življenje. »Operiral sem jo in ji odstranil kamne iz mehurja. Te hranim za spomin v pisarni, veliki so kot golobovo jajce. Kar 20 dni smo jo zdravili, da je prišla nekoliko k sebi.«

Ves ta čas so zaposleni za Beo skrbeli, kot bi bila njihova, in psički so se začeli vračati moči in veselje do življenja. Najbolj se je navezala na finančno direktorico Tanjo Jovičić Nikolić. Brez pomisleka se je že ob prihodu namestila v njeno pisarno in ji nato sledila na vsakem koraku. Nemalokrat jo je vzela kar domov pa tudi drugi zaposleni na veterini so jo z veliko ljubezni hranili, hodili z njo na sprehode ali jo čohali. Seveda to ni moglo trajati v nedogled in po dveh mesecih so Bei morali začeti iskati novi dom. Tako so 18. maja objavili razpis, ki je od kandidata za posvojitelja med drugim zahteval, da živi v hiši z dvoriščem, da ima stalne dohodke, da je v družini večji del dneva nekdo doma, da Beatris ne bo sama in da nima drugega psa. Zaposleni so v pogoje za posvojitev na koncu pripisali, da bi se moral novi lastnik zavezati, da bo po posvojitvi Bei omogočal stike z zaposlenimi.

Z Beogradom po skypu

A čeprav ta zadnji del razpisa, ki govori o ohranjanju stikov, ne bo mogel biti izpolnjen, so po njihovem mnenju najboljšega posvojitelja našli – v Sloveniji. Petletna šnavcerka je že dobra dva tedna pri zakoncih Žolnir, v lepi primorski vasici Šmarje nad Koprom. In če se zaposleni fizično ne morejo družiti z njihovo maskoto, jim sodobna tehnologija omogoča virtualne stike. Prijateljici iz te zgodbe, Tanja Jovičić Nikolić in Bea, veselo komunicirata kar po skypu.

»Prvič je bilo strašno ganljivo. S Tanjo sva se pogovarjala po skypu, in ko jo je Bea zaslišala, jo je povsem zmedlo. Kar hodila je okoli in vohala, od kod bo vendar prišla. Ko je Tanja to videla, je planila v jok,« pripoveduje Milan Žolnir.

Po naključju sta prek FB izvedela za Beo in hotela sta ji samo pomagati, nikakor pa nista pričakovala, da bo iz tega nastala takšna medijska štorija, pripovedujeta. »Pred tem sva imela šnavcerja Flopija in maja naju je zapustil, star je bil 12 let. Doris ni hotela nič slišati o novem psu, jaz pa bi ga imel, samo ne tako hitro. To se mi ne bi zdelo fer do Flopija. A potem sva na facebooku videla video Združenja Beta Beograd, in takoj sva začela iskati kontakte v Beogradu, da bi jo posvojila,« pripoveduje novi srečni lastnik.

Treba je bilo urediti vso medicinsko in uvozno dokumentacijo, najhuje pa je bilo, ko jima je direktor povedal, da se za psičko zanima več ljudi in da morata počakati pet dni, dokler se ne odločijo. A Doris in Milan sta prepričana, da kljub medijskemu pompu ni bilo pravih interesentov. »Malo se spoznava na to in spremljava dogajanje. Ljudje se težko odločajo za odrasle pse. Vsi bi imeli mladičke, čim bolj rasne, za ostarele pse iz zavetišč ni veliko zanimanja. Je pa neznansko dober občutek, ko posvojiš odraslega psa, ki te res potrebuje. Če bomo z najino zgodbo rešili le še enega psa, smo že veliko naredili.« Zakonca Žolnir sta navdušena nad Veterino Beograd, saj so Beo ozdravili in skrbeli zanjo na svoje stroške, medtem ko morajo v Sloveniji posvojitelji zavetišču plačati vse, kar je bilo za psa narejenega do posvojitve.

In kako se v novem domu počuti Bea? Na 15. dan njenega novega življenja v Sloveniji je bila videti odlično. Vsako jutro se že ob šestih kot žaba uleže pred vrata njune spalnice in ju čaka, da odidejo na sprehod. »Le še brki, ta značilni šnavc, ji morajo zrasti, pa bo ta prava šnavcerka,« se smejeta Doris in Milan, vidno srečna, ko se njuna Bea tako rada pride pocrkljat k njima in išče njuno bližino.

»Ona je moja senca,« razloži Doris Žolnir in čisto zares jo psička spremlja povsod, kamor gre. »A prve dni je bilo zelo hudo, saj je bila sila prestrašena in prav apatična. Čisto vseeno ji je bilo, kaj se dogaja okoli nje, ali pa je ves čas nekaj iskala in vohljala.«

Osvojila je
tudi lokalne pse

Tako kot je Bea že v Beogradu osvojila srca vseh zaposlenih na veterini in vseh Srbov, ki so ves čas v medijih spremljali njeno zgodbo, je prevzela tudi njena posvojitelja. Poleg tega je naredila velik vtis na okoliške pse. Kadar koli pride ven, se najde kakšen »lokalec«, ki bi se rad družil z njo, psi za ograjami pa cvilijo za njo, ko se sprehajajo mimo. Tudi z mačkami se zelo dobro razume. Sta se pa Doris in Milan kar ustrašila, ko se prve dneve sploh ni hotela igrati. Vendar je vsak dan bolje in le dan pred našim srečanjem je že prvič skočila za žogo, ponosno povesta Doris in Milan.

Ne glede na njeno tragično življenjsko pot jo učita tudi ubogljivosti, pri čemer sta navdušena nad njeno učljivostjo. »Bea vse razume in tudi na jezikovni tečaj ji ni bilo treba. Šnavcerji so zelo pametni, a nekoliko posebni psi. Človeka hočejo prinesti okoli in imeti vedno prav. Tako je na vsak način hotela v najino spalnico, a potem ko sem ji trikrat odločno rekel ne, se je odločila, da ne bo več vztrajala in zdaj niti ne poskusi več,« pripoveduje Milan.

Konec dober, vse dobro, lahko rečemo ob tej neverjetni zgodbi. »Čeprav smo se vsi zelo težko poslovili od Beatrise, smo obenem srečni, ker vemo, da je prišla v družino, kakršno si zasluži,« se je Budimir Grbić v imenu Veterine Beograd poslovil od šnavcerke, ki je štiri mesece imela njihovo kliniko za svoj dom. Da je vse to res in da se Bea odlično počuti, smo se na lastne oči prepričali tudi mi.