LJUBLJANA – Lončarji, sodarji, piparji, kolarji, umetnostni kovači, krznarji, dežnikarji, klobučarji, pasarji, tapetarji, čevljarji, urarji. Poklici, ki izginjajo. Z industrijo in globalizacijo zanje ni več zanimanja, s tem pa tudi ne izobraževanja. Lep oziroma žalosten primer je urarstvo: na Srednji tehniški šoli Celje, kakor se je nekoč imenoval Šolski center Celje, so včasih imeli oddelek za urarje, zdaj pa ga že dolgo ni več, ker pač ni interesa.
A stare ure so še vedno tu. In z njimi se ukvarja Jurij Hübscher, eden redkih klasičnih urarjev, ki so v svoje roke še pripravljeni vzeti mehansko uro, jo razdreti, očistiti, zamenjati poškodovane ali obrabljene dele in jo vrniti v prvotno stanje. Urarstvo je v njegovi družini že od 30. let prejšnjega stoletja, ko se je s tem začel ukvarjati ded Ivan, pozneje pa se mu je pridružil še Jurijev oče Jani. V 50. letih je Ivan Hübscher odprl lasten lokal na Bregu v Ljubljani, kjer njegov vnuk Jurij še danes popravlja in restavrira ure.
Štejejo predvsem izkušnje
»Pred kakšnimi 25 leti so bile zelo v modi žepne ure, ki so jih ljudje zbirali in dajali popravljat, zdaj pa se veliko restavrirajo stare ročne ure od 20. let prejšnjega stoletja naprej; največ jih je iz 60. in 70. let. Restavriram jih, kolikor se jih pač da. Če je poškodovano ohišje, se ga na novo pokroma ali pozlati, obnavlja se številčnice – to naredijo v Italiji –, popravlja se mehanizme. Je pa težko, ker ni rezervnih delov,« pove Hübscher. Pri popravilu ali restavraciji večjih ur lahko marsikaj izdela kar sam, pri ročnih pa je to zelo težko. Treba se je znajti. Večina proizvajalcev je že zdavnaj propadla, zato si pomaga z internetom, kjer včasih nabavi kakšno staro uro, ki jo porabi za rezervne dele.
Stenske ure so še vedno priljubljene. Morda jih ni več toliko kot pred leti, ampak kdor jo ima, jo bo tudi vzdrževal. »Nekaj dela je še, a ta poklic ugaša,« priznava Hübscher. Vsako leto ali dve se pri njem oglasi kakšen mlajši interesent, ki bi bil rad urar. »Mladi mislijo, da je pri popravilu nekakšna finta. Ko pride trikrat ali štirikrat in vidi, da je bil pri meni vsakokrat po tri ure in da še vedno ničesar ne ve, saj je vsakič izvedel vse na novo, reče, da je preveč dela in da se ne izplača,« pove mojster.
Klasične šole ni več
Ko se je Jurij Hübscher učil za urarja v Celju, so bili na oddelku za zlatarje, graverje, optike in urarje štirje dijaki, naslednje leto dva, potem pa nič več. A tudi v tujini ni zanimanja za klasično urarstvo, pojasnjuje Hübscher, ki mu tudi iz Nemčije in Avstrije ljudje prinesejo ure, ker ni več pravih mojstrov: »Nihče noče popravljati starih ur, vsi samo menjavajo baterije in paščke in prodajajo ure.« Veliki uvozniki sicer imajo servise, a tam popravljajo le svoje ure, serviserji pa niso več klasično šolani, ampak opravijo le tečaje.
»Jaz sem že malo prestar za razna izpopolnjevanja. Za vsak, denimo Valjouxov ali Etin kaliber bi moral iti na tečaj, in teh je veliko. Če si mlad in ambiciozen, je drugače. Problem je tudi, da ne moreš dobiti rezervnih delov, če nisi pooblaščeni serviser, tako da ti to znanje nič ne koristi, saj moraš uro zapakirati in jo poslati v tovarno. Nihče ne zna vsega: urarstvo je preširoko, da bi lahko eden popravljal ali restavriral vse, zato sem se specializiral bolj za hišne ure,« pravi Hübscher, obkrožen s stenskimi urami. Pri restavriranju mu pomagajo zunanji sodelavci, od lesarjev, kovinarjev, zlatarjev do ljudi, ki se ukvarjajo z že skoraj izumrlimi obrtmi, kot so rezbarstvo, pozlatarstvo ali kovinostiskarstvo, po domače drukanje.
Marsikaj se da rešiti
Kaj se najpogosteje zgodi starim uram? »Pri urah, ki jih popravljam že 30 let, je nekako takole: ko me stranka pokliče in pove, da je bila pri meni pred desetimi leti, že vem, da moram uro očistiti in pogledati, ali se je obrabil še kakšen ležaj. Potem so tukaj ure, ki so desetletja ležale nekje na podstrešju. Te so sicer videti grozno, z razbitimi stekli in odpadajočim lesom, a mehanizem je zdrav: treba ga je le očistiti in popraviti. Problem pa so tiste ure, ki so pokvarjene, ki jih je nekdo sam popravljal in jih je le še bolj pokvaril,« razloži Jurij Hübscher.
Navadnemu človeku ni jasno, kako urar ugotovi, kaj je narobe z uro. »To pa je kilometrina. Pri žepni uri najprej pogledaš, ali so vitalni deli celi: balančna os, spirala, kazalni mehanizem, pero. Če so ti v redu, pogledaš ležaje, osovine kolesc, peresne hiše. Ure delajo po istem principu. Saj so neke razlike, a pri vseh gre za pogon, ki daje silo kolescem, in zapreko, ki spušča zobek za zobkom. No, tale bo šla na prafaktorje,« reče Hübscher in pokaže uro, ki jo ima ravno v delu: »To je ura s polbitjem iz leta 1880 in je precej zarjavela. Najprej jo bom razdrl, jo dal v ultrazvočno kopel, s katero bo šlo dol veliko umazanije, nato jo bom zdrgnil še ročno, potem bom pa pregledal vse njene sklope.«
»Zase se ne bojim: očitno bom imel dosti dela do smrti, saj je mehanskih ur še vedno nekaj. Muzejček oziroma odprta delavnica bi bila dobra rešitev. Imam že načrt za adaptacijo prostora, kjer bi bila mala delavnica in razstavni prostor. Lahko bi imeli tematske razstave. Ljudje, ki imajo stare ure, potrebujejo informacijo, kako jih pravilno navijati, kako ravnati z njimi. Takšne delavnice bi bile dobrodošle, da se ohrani tehnična dediščina starih ur,« sklene Jurij Hübscher.
