NA KOŽO

Dvoživke, dve rešitvi

Objavljeno 02. april 2015 00.20 | Posodobljeno 02. april 2015 00.21 | Piše: Dušan Malovrh

Cesto so medtem spremenili. Očitno so dokončno rešili žabje vprašanje.

Pred kakimi petnajstimi, morda dvajsetimi leti sem se na delo v prestolnico vozil iz osrčja Slovenije. Praviloma sem ubiral pot ob reki Savi, za Savo, rečemo Zasavci. Po regionalki je šlo tedaj še najhitreje, čeprav se je količina pleha že nevarno namnožila in si se včasih, če je bila ura neprava, že od Litije živciral v nekakšni polkoloni.

Nekega zgodnjepomladanskega še polmračnega jutra me je v starem fordu fiesti tam nekje po Litiji začelo čudno rukati. Tup, tup, tup... In tako sto, dvesto, tristo metrov. Kot bi prevozil tisoč kuceljčkov. Ali ležečih minipolicistov. Potem nenadoma spet vse tiho in gladko.

Moja mestna pamet mi je razložila: seveda, nemarni kmetje so vozili iz štale na njive, pa so zraven še malo ceste pognojili, po kupčkih dreka si vozil. No, popoldanska vrnitev iz službe po isti poti je razkrila zmoto. Tup, tup, tup ni bilo od gnoja.

Na asfaltu je ležalo na stotine kupčkov nesreče, eni posušeni, eni še sveži, zdrizasti. Eni in drugi so bili nekoč žabice, samci na samičkah, in druge dvoživke. Ni jim uspelo prečkati ceste, ko so šle k vodi odložit zarod. Tup, tup, tup.

Kdo ve, koliko sem jih dotlej in odtlej povozil, je pa skrajno zoprn občutek, moram reči. Pretresljiv. Žabe pač niso muhe enodnevnice ali nadležni komar, ki ga počiš in se ob tem ne sprašuješ, ali si ravnal v skladu s trajnostnim razvojem podeželja.

No, zdaj se v službo že dolgo vozim iz drugega kraja, za Savo se v svojo najožjo domovino peljem le še na obiske. Cesto žabje smrti so medtem spremenili. Uredili, se reče. Utrdili nabrežje, razširili cesto, jo na novo preplastili. Vse za varno in udobno vožnjo. Povoženih žab ni več videti in odseka tudi ne najdem na seznamu črnih točk za dvoživke. Očitno so s posegi dokončno rešili žabje vprašanje. Bojim se, da tako, da so žabe preprosto iztrebili.

Tam, kjer zdaj živim, črna točka, ena od 1500 v Sloveniji, še obstaja, k sreči – obstajajo tudi prostovoljci, ki pri Radenskem polju v kritičnih dneh žabe prenašajo čez prometnico k vodi in nazaj. Je tudi vam ta rešitev bolj pri srcu kot prvoopisana?

Deli s prijatelji