Roko na srce: do slovenščine, maternega jezika vsaj za večino pod Alpami živečih, smo bolj ali manj brezbrižni. Pa čeprav nas je Slovence ohranila kot narod, ljudstvo. Zato s tolikanj večjim veseljem in ponosom prebiram, da se slovenščine učijo po domala vsem svetu. Največ tovrstnega uka željnih je v Nemčiji, Švici, Avstriji, Belgiji, Franciji, na Nizozemskem, Norveškem, v Veliki Britaniji, Liechtensteinu, v Rusiji, jasno da tudi v eks Jugi, denimo Srbiji, Bosni in Hercegovini, Makedoniji, celo v lepi njihovi se jih z dvojino seznanja poldruga stotnija. Pa to še zdaleč ni vse. S slovenskimi šumniki in polglasniki se spopadajo celo v ZDA, južni Ameriki, na Novi Zelandiji in – saj ne boste verjeli! – na Kitajskem. Pa še kje. Nekaj malega za potrebe naše jezikovne prepoznavnosti primakne celo država Slovenija, menda 1,2 milijona evrov na leto. Nikoli preveč!
Omamljen od ponosa sem se zalotil med zanosnim razmišljanjem, koliko smo za slovenščino pripravljeni narediti sami. V moji in naši Sloveniji. In se spomnim slabega desetletja starih slaboumnih predlogov, ki so hoteli hipoma posloveniti vsa s tujko poimenovana domača podjetja. In Petrol preimenovati v Gorivo, Avtocommerce v Avtotrgovec, Adriatic v Jadran, Seaway v Morsko pot, Adrio Airways v Jadranske zračne poti in tako dalje. Pa četudi je šlo za desetletja stare blagovne znamke, v katerih prepoznavnost so bili vloženi milijoni. Temu primerna je njihova vrednost; a le dokler ni spremenjena ena sama črka v njihovem nazivu. Seveda pa nikakor ne bi bilo slabo stopiti na prste novodobnim literarno ne najbolj izobraženim direktorjem. Ki dajejo svojim podjetjem in ustanovam najbolj nemogoča, pretežno bebava imena. Jezikovna policija bi zanje morala imeti večje in resnične pristojnosti.
Jezik je živ, njegovega razvoja ni mogoče ustaviti. Vanj spadajo tudi tujke. Angleži in Američani, denimo, so velik kos germanskega in še kakšnega ljudstva, vendar je njihov jezik prepoln davnih latinizmov. Pa nikogar pretirano ne boli glava. Si zamišljate, kakšna bi bila slovenščina, če bi ostali pri tisti, ki smo jo prinesli izza Karpatov? Tudi jezik podira meje, kakšen tu in tam izgine. Slovenščina na mojo in našo srečo še ni na tej poti. Dokazi prihajajo celo iz Nove Zelandije in Kitajske.
