Dvojčka umrla, kriv ni nihče

TRBOVLJE – Slaba dva meseca sta minila, odkar se je 31-letni Kristini Grebenc in njenemu tri leta starejšemu partnerju Simonu Sotošku iz Hrastnika zrušil svet, ki je devet mesecev odraščal v Kristininem trebuhu. Enojajčna dvojčka Aleks in Luka nista živa dočakala poroda, pet dni pred predvidenim datumom poroda v trboveljski porodnišnici sta umrla. Brce, ki jih je mati čutila v trebuhu nekega nedeljskega popoldneva, so bile zadnji poskusi boja za življenje dveh nebogljenih bitij, ki nista ugledali sveta, na katerega sta bili namenjeni.

Dva meseca po dogodku se končno v živo srečamo s Kristino in Simonom, ki v medijih nista želela nastopati, pritisk spominov in čustev po prvi televizijski izkušnji je bil premočan. A tudi ko se snidemo v deževnem ponedeljku, Kristinine roke izdajajo nervozo, še vedno potrebuje pomirjevala. Simon ob njej daje vtis, da se dobro drži – in to je pomembno zaradi Kristinine petletne hčere, ki je zanju zdaj luč na koncu predora in opora v težkih časih: »Točno ve, za kaj gre,« pove Kristina: »Na začetku je bilo še kar v redu, ampak zdaj jo čedalje bolj daje. Ve, da je grob, kjer svečke prižigamo, grob njenih bratcev, ampak poskušamo se zamotiti …«

Zmanjkalo jima je prostora

»Iz Slovenskih novic sem izvedela, da sem imela visoko rizično nosečnost,« nas kmalu po začetku pogovora preseneti Kristina. S tem odpre boleč pogovor o nosečnosti, ki je prvih 36 tednov potekala normalno, nato pa se je stanje spremenilo: »Noge so mi otekle, da nisem mogla hoditi, pritisk 170, pa so mi tako osebna zdravnica kot tudi ginekologinja in predstojnik trboveljske porodnišnice govorili, da je vse normalno,« se spominja Kristina, ki nato na plan potegne svojo materinsko knjižico ter nadaljuje: »Predstojnik Miroslav Jurca navaja, da sem bila v trboveljski porodnišnici štirikrat na ultrazvoku – v Trbovljah sem bila okoli 12-krat, tja sem hodila vsak teden, pa še štirikrat sem bila v Ljubljani.«

Ko je porodničarka v Trbovljah za rojstvo dvojčkov, ki sta bivala v eni posteljici, določila datum, ki je bil globoko v njenem 38. tednu nosečnosti, ni pomislila, da bi šlo kaj lahko narobe. V nedeljo zvečer je še bilo čutiti gibe, v ponedeljek ne več: »Pozneje sem izvedela, da je šlo za šok maternice, Aleks in Luka sta se zadušila, bilo je pomanjkanje prostora … taki intenzivni gibi pred porodom so bili borba za življenje,« žalostno ugotavlja Kristina. Fanta sta imela vsak več kot tri kilograme, bila sta večja od pol metra, nadaljuje žalostni oče Simon, ki je izgubil dva prvorojenca: »Imaš na papirju, da sta bila zdrava. Lažje bi nama bilo, če bi bila bolna ali kaj; tako ko pa veš, da ni bilo nič, to še dodatno boli,« se izpove.

Osebna zdravnica v Hrastniku Kristine naj ne bi opozorila, da ima visoko rizično nosečnost, na zadnjem pregledu pa ni zaznala utripa obeh otroških srčkov: »Rekla je, da ima stare naprave; šele v Trbovljah smo izvedeli, da srčka ne bijeta.« Od tam sta Kristina in Simon odšla domov: »Okoli dveh zjutraj mi je voda odtekla in z mamo sva šli v trboveljsko porodnišnico. Dobila sem pomirjevala in rekli so mi, naj si spočijem. Kako naj si odpočijem, ko sta srčka nehala biti?« Bedela je v sobi, v njeni glavi pa je bila podoba dveh mirujočih srčkov, »ki sta dan prej se tako zelo veselo utripala v ritmu življenja, moja dva lumpa sta veselo brcala in se ritkala sem in tja po trebuhu...«

Da je bilo doživetje še bolj težko, so jo po porodu mrtvih sinov namestili neposredno ob sobi, kjer so nosečnice prihajale na preglede: »V sobi poleg CTG-sobe sem skozi tanko steno dva dni poslušala srčke drugih otročkov …« Nato beseda zastane kot cmok v grlu, spomini prehitevajo misel, težko je. Še vedno. Kako dolgo bo še tako?

Sožalje po
dveh mesecih

Dvojna tragedija je odprla vprašanje, kako je sploh lahko nastal tak splet okoliščin – in Kristina vidi več odgovornih: »Tako ginekologinja v Hrastniku kot tudi porodničarka v Trbovljah in njen predstojnik dr. Jurca nosijo svoj delež pri takem razvoju dogodkov. Tudi po ugotovitvi smrti njihov odnos ni bil človeški, ni bilo niti sožalja, kaj šele obžalovanja ali kesanja. Morali bi me že prej obdržati v bolnišnici, ne pa da se izgovarjajo, da nisem njihova pacientka.« Spomnimo, dr. Miroslav Jurca je ob izbruhu te afere pojasnjeval: »Pritožbe so bile prek naše kolegice, ki je delala ultrazvok.« Se pa je takrat strinjal, da take nosečnosti kot v Kristininem primeru trajajo od 35 do 37 tednov ter da je njena presegla to obdobje. Takrat je pojasnjeval tudi, da je odločitev sprejela prav kolegica na ultrazvoku ter da je sam poprej izjavil, da je predlagal hitrejšo izvedbo poroda – a le ustno.

No, Kristina še vedno ni dočakala sožalja iz trboveljske porodnišnice. Iz njenega, hrastniškega zdravstvenega doma, pa je po slabih dveh mesecih dobila dopis, da potrebujejo kopijo materinske knjižice. »Na koncu je pripisano sožalje – po dveh mesecih, pa še to so pisali zato, ker nekaj potrebujejo od mene,« razočarano ugotavlja. Skupaj s Simonom sta že podala izjavo kriminalistom, ki preiskujejo primer.

»Ni mi prijetno vsega tega pogrevati. Toda če bom tiho, se bo to dogajalo naprej. Bistvo je, da so odgovorni za smrt Aleksa in Luke kaznovani za svoje napake – in da jih priznajo, ker zdaj naenkrat ni nihče več nič kriv,« povzame Kristina, Simon pa skozi stisnjene zobe doda: »Take je treba vstran spraviti, ker ne morejo tam delati.« Kdo je torej kriv za prepozen datum poroda, ki ga fanta nista dočakala živa? Kristina in Simon se zavedata, da ju čaka dolga pravna pot dokazovanja in sodnih narokov. A vseeno jima je: »Doma so Aleksa in Luko čakale duda, posteljica in flaške. V hiši bi danes moralo zveneti otroško vriskanje – a ga ni in vriskanja mojih sinov Aleksa in Luke ne bo nikoli, bolečina in praznina pa bosta ostali za vedno!« Svet družine Grebenc Sotošek nikoli več ne bo enak – a za mir in pot naprej bodo najprej razčistili s preteklostjo, ki jih je zaznamovala do zadnjega kotička užaloščenih duš.