Zimske počitnice so znova dvodelne. Enim se iztekajo, drugi jih danes začenjajo. Predstavljajte si sožitje in sobitje denimo štajerske družine, ki ima osnovnošolca pri sebi v Mariboru, dijaka pa na kaki poklicni šoli v Ljubljani. Skupno nekajdnevno smučanje je utopija. Roko na srce: tudi zaradi denarja, ki ga ni. Treba je preživeti. Kar je zlasti na Štajerskem ali v Pomurju negotovo opravilo.
Je pa vsem otrokom skupno to, da šole ne marajo. Z izjemo piflarjev, šolarjem podobnih osebkov, ki bi bili najbolj srečni, ako bi jim bilo dano v šolskih klopeh sedeti vse do penzije. Pri pouku znajo vse in še nekaj več, v življenju pa skoraj nič. Bržkone niti tega ne, da sir nastane iz mleka, hrustljave ribje palčke pa iz rib. Kajti v šoli jim tega niso posebno zabičali. In potem je denimo tretjina osnovnošolcev v Veliki Britaniji – tako pravi uradna raziskava! – prepričanih, da je sir narejen iz rastlin, ribje palčke pa iz piščancev ali prašičev. Vsak deseti najstnik celo misli, da paradižnik raste pod zemljo, vsak peti pa, da krompir obiramo nad njenim površjem. Da bo šok odraslih popoln, je tretjina anketiranih mladoletnih Otočanov izjavila, da so kruh in testenine narejeni iz mesa. Ne vidim pravega razloga, zakaj bi bili odgovori mladeži v deželici pod Alpami kaj dosti drugačni. Saj navsezadnje živimo pod eno streho, eujevsko.
Za pohanega picka pri mariborski Stari lipi stavim, da za potrebe življenja več odnese tisti, ki v šolo hodi, ker pač mora. Vmes pa se tudi kaj nauči. Pretežno tisto, kar ga pritegne. Sicer pa mu je šola zabava. Kajpak ne zavoljo pouka. Preprosto zato, ker se v njej zgodijo prva prijateljstva, prve ljubezni, tudi prvi poljub, prvi objem, prvi dim, prvi požirek, prvi še kaj. To je šola za življenje. Drugačna od tiste z učitelji, matematiko, fiziko in kemijo. Ki jo otroci prebavljajo predvsem zavoljo počitnic. Tudi zimskih, četudi le nekajdnevnih. A vsak dan brez šole je sproščujoč. Za dušo in telo.
Sto deset tisoč šolarjev in dijakov bo pojutrišnjem znova v šolah, drugih sto štirideset tisoč bo prihodnji teden uživalo. V skupnem brezdelju bodo le danes in jutri. Naj jim bo lepo! In naj se spomnijo, kako imamo mladost zato, da delamo neumnosti. Časa za njihovo obžalovanje bo v starosti še več kot dovolj.
