Odstopi pretresajo Slovenijo. Skupinski sestop protikorupcijske komisije je vrhunec malodušja, ki je zajelo nosilce funkcij po državi. Seveda pa se odstopi razlikujejo.
Če, denimo, vržeta puško v koruzo predsednica in podpredsednik mariborske četrtne skupnosti Magdalena, ker jima zaradi njunega mnenja v zvezi z odprtjem romske gostilne grozijo, ju moramo razumeti. Gospa in gospod sta prestrašena. Razbita šipa in preluknjani gumi na avtu so preveč, več kot sta kot nepoklicna funkcionarja pripravljena prenesti.
Popolnoma nekaj drugega je, če nenadoma in brez konkretne utemeljitve odnehajo profesionalci. Tisti, ki imajo od davkoplačevalcev plačo, da ne rečemo polne denarnice. In bi morali imeli tudi trdo kožo. Na primer človek, ki je politik na državni ravni, poleg tega še član koalicijske stranke, celo minister. Prvi mož slovenskega zdravstva je obupal zaradi domnevne nemoči v boju z lobiji. Ko jih je spoznal, lobije, ni zagnal kravala. Kavalir, pač. Najbrž mu je pod častjo, zato se bo lepo umaknil na varno. V zlobirano in skorumpirano zdravstvo. Ampak, kaj kavalir sploh dela pri kurbi? Se pravi politiki.
Najbolj čuden pa je odhod, ki ga je uprizorila protikorupcijska trojka. Podelali so se ljudje, katerih delo ni razumljeno zgolj kot opravljanje javne službe, marveč kot poslanstvo. Očitno smo se motili, očitno je pri nas tudi boj proti korupciji le služba, ki jo prepustiš sredi mandata, če ti začne presedati. Ali začneš ti komu presedati.
Edino, kar je v zvezi s KPK še zanimivo, je to, kje in kdaj bodo kariere nadaljevali srčni borci proti gnilemu sistemu in ali morda tudi v ozadju njihovega nerazumnega bega ni preluknjanih gum, sesute šipe in nespodobnega pisemca.
Kako se časi spreminjajo! Pred 16 leti, bila je pomlad '97, smo z navijači ljubljanske Olimpije, ki se je uvrstila na zaključni turnir evrolige, ponosno peli: Dvignimo roke gor, gremo na final four... Naših košarkarjev ni več med evropsko elito, naši davkoplačanci pa dvigujejo roke iz porazno (ne)utemeljenih razlogov. Da jih ni sram.
