RIMSKE TOPLICE – V sklopu združenja za multiplo sklerozo, mimogrede, ravno zadnji teden v maju je posvečen tej bolezni, deluje sekcija za šport, mnogi, tudi Brigita Pavčnik iz Rimskih Toplic pa je kljub bolezni zelo aktivna na več področjih, ki jih koordinira neumorna športna aktivistka združenja Ana Mohar. Brigita igra pikado, strelja z zračno puško, plava, balina, igra šah in ribari, pri tem je osvojila že kopico medalj. »Vsa tekmovanja so organizirana na ravni našega združenja. Tam, kjer so podružnice večje, se organizirajo predtekmovanja in najboljši gredo naprej,« razloži naša sogovornica in poudari, da se vse to odvija tudi znotraj zveze za šport invalidov ter paraolimpijskega komiteja.
Preutrujena,
da bi vžgala avto
Brigita še posebno rada poprime za ribiško palico, do zdaj je tekmovala v športnem ribolovu: »Ribiči smo imeli tekme enkrat na leto, bolj kot osvajanje pokalov je bilo pomembno druženje.« Razloži, da so palice z vso opremo vredne več deset tisoč evrov, da je to, skratka, drag šport. Kljub temu so bila tekmovanja v športnem ribolovu bolnikov z multiplo sklerozo povsem regularna, saj so imeli sodnika in pomočnike sodnika, organizatorja tekmovanja, tekmovalo pa se je po vseh pravilih Ribiške zveze Slovenije in tudi po pravilih združenja multiple skleroze. »Ta pravila so nam bila vendarle nekoliko prilagojena, saj po pravilih športnega ribolova tekmovalcu nihče drug ne sme natakniti črva, mi pa imamo težave s finomotoriko, zato je lahko to namesto nas opravil pomočnik, kljub vsemu pa smo morali ribo izvleči sami,« poudari Brigita, ki je prve znake bolezni opazila pri 24 letih.
»Po očetovi smrti sem imela čudna obdobja, ko me je zanašalo in nisem prišla skozi vrata, ne da bi se vanje zaletela. Zjutraj, ko sem želela vstati iz postelje, me noge niso ubogale. Sledile so prve preiskave, različne terapije, a je ostalo le pri sumu na multiplo sklerozo. Potem so na ortopediji ugotovili, da nekaj ni v redu z mojim vratom, in sem kar nekaj let naokoli hodila z opornico, a sumljivi so bili zaletavanje, utrujenost in pozabljivost,« se prvih težav spominja Brigita, ki je bila še zaposlena kot medicinska sestra na dializnem oddelku v celjski bolnišnici. »Pogosto se je zgodilo, da mi je, ko sem želela transfuzijo obesiti na stojalo, ta kar padla iz rok. Skratka, te težave so trajale kar 12 let, jaz pa sem delala v turnusu in najhuje je bilo, da sem bila vedno bolj utrujena. Zgodilo se je, da sem po celodnevni službi sedla v avto in se zjokala, ker nisem bila zmožna niti prižgati avtomobila.«
Ribiški izpit bo predrag
Naposled so v celjski bolnišnici imeli interno izobraževanje, kjer je predavala tudi dr. Irenca Pustovrh, najboljša nevrologinja v celjski bolnišnici, ocenjuje Pavčnikova. »Šele takrat sem se v svojih težavah prepoznala in se naročila pri njej. Končno sem dobila napotnico za magnetno resonanco, na katero sem šla v Maribor, saj je v Celju še ni bilo. Ko je prispel izvid, se je vse začelo odvijati hitreje. Kljub vsemu je trajalo 12 let, da sem pri 36 letih končno dobila diagnozo in se zaradi težav tudi invalidsko upokojila.«
Kot še dodaja Brigita, je multipla skleroza bolezen tisočerih obrazov, veliko je vzponov in padcev, bolezen ima različne faze. »Moja bolezen je ocenjena kot primarno progresivna, kar pomeni, da se stanje slabša bolj počasi, največ pa je tako odvisno od človeka samega. In jaz zato zelo veliko delam na sebi,« še pravi naša sogovornica.
Pride dan, ko ne zmore prehoditi niti pet stopnic in bi se po njih najraje spustila po zadnji plati, zgodi pa se tudi, da gre petkrat gor in dol brez težav. »No, da ne bom samo jadikovala, pokonci me drži predvsem šport, tudi to, da vzamem v roke ribiško palico in sedim ob ribniku, mi je v neizmerno veselje.« Njen oče je bil ribič in predsednik Ribiške družine Laško. »Ribičija me je tako spremljala od zibelke, rasla sem s tem, saj je bil oče ribič s srcem in dušo, v njegov spomin prirejajo memorial Poldeta Pavčnika,« ponosno pove. In doda, da ji je sedanji predsednik ribiške družine Tone Bačič naklonjen in ji pomaga pri pripravi trnkov in palice, ker si tega pač ne zmore pripraviti sama.
Igra tarok, udeležuje se nordijske hoje, medaljo je že osvojila tudi v plavanju. A najbolj jo žalosti, da v športnem ribolovu ne bo mogla več tekmovati. Pri Ribiški zvezi Slovenije so namreč nedavno sprejeli nova pravila, po katerih morajo vsi, ki se udeležujejo ribiških tekmovanj, za to imeti ribiški izpit. »To pa pomeni, da moraš biti tudi njihov član, letna članarina pa stane 90 evrov. Literatura, potrebna za izpit, stane 50 evrov, zanj bi morala najmanj dvakrat do Ljubljane, izpit pa stane 38 evrov. Treba si je še veliko zapomniti, s tem pa imam zaradi bolezni težave. Finančno je to zame skratka preveč, ob 500 evrih pokojnine tega stroška ne bi zmogla. Sploh pa ne vem, čemu bi mi morali imeti izpit, nekdo drug pa lahko le kupi ribiško karto in lovi kjer koli brez izpita,« še razloži Pavčnikova. A zdaj je, kar je. Letos bo še tekmovala, prihodnje leto pa nič več. »Žalostno je, ker nas je veliko, ki smo se teh tekmovanj radi udeleževali. Pa ne zaradi medalj, bolj zaradi druženja.«