ZAVRŠNICA – Drobni koraki, ki so se začeli nizati po gozdni cesti in nato pravi gorski poti pod Stolom, so napovedovali znanja polno doživetje mlade skupine pohodnikov vrtca Lesce ter fantov iz gorske reševalne službe. Še za odraslega precej spodoben kos poti so morali premagati mladi gorniki, še prej jim je nekaj napotkov o vedenju v naravnem okolju podal Tine Rezar, predsednik radovljiškega planinskega društva in član komisije za varovanje gorske narave. Prvi v koloni, kmalu so mu otroci spontano podali roke v njegove od skalnih oprimkov utrjene dlani, je bil gorski reševalec in mednarodni vodnik Klemen Volontar, predsednik Gorske reševalne zveze Slovenije Igor Potočnik je poskrbel za logistiko, vaje prve pomoči v gorah, in to s prikazom celotne vsebine velikega reševalnega nahrbtnika, pa je mladim gorniškim upom prikazal gorski reševalec Gorazd Bregant.
Otroci so med drugim tudi slišali, da če gredo z dedkom v gozd in slednjemu postane slabo, ni treba jokati niti se prepustiti strahu, temveč vzeti atu iz žepa mobilnik in odtipkati – katero številko že? Vprašajte otroke iz skupine Morske zvezde iz vrtca Lesce, vsi vedo, da je treba pritisniti dvakrat 1 in enkrat 2, ter tudi, kaj je treba povedati po vzpostavitvi zveze. Seveda, ker je treba povedano o prvi pomoči tudi preizkusiti, so se otroci podali na povijanje in dežurnega kronista Novic, ki je nastopil v vlogi poškodovanega, v nekaj minutah spremenili v pravo mumijo. Še oskrbnik Valvasorjevega doma pod Stolom Aleš Štefe, ki je medtem prišel povedat, kdaj bo kosilo, je imel obvezan nos. Preden so se žlice zagnale v pristno planinsko enolončnico ter se pozneje spopadle s pravim gorenjskim makaronflajšem – makaronovim mesom, kot so ga znale skuhati samo naše prababice, je otroke povabil k sodelovanju Primož Kosmač iz podjetja VKR orodjarna Logatec. Ta je s seboj, do planinske postojanke je prav tako prisopihal peš, prinesel ptičje gnezdilnice. Otroci so z njegovo pomočjo, vmes so slišali marsikaj zanimivega o gnezdenju ptic, barvali njihove sestavne dele. Vsak je pustil domišljiji prosto pot, potem so gnezdilnice sestavili in jih navijačili v bližini planinske postojanke. Kosilo, še preden so na mizo prišle palačinke, je bilo tako utrujajoče, da si je otročad vzela dve opoldanski uri za počitek. Kaj počitek, pravo cicibansko smrčanje so si privoščili, nato pa snedli palačinke in za konec starim staršem pisali in risali ter seveda opečatili razglednice. Čeprav so jih pred postojanko čakali starši, se jih je večina, kot se za prave gornike spodobi, podala v dolino s svojimi koraki ob spremstvu vsega zaupanja vrednih gorskih reševalcev. Če gre soditi po besedah navdušenja nad pohajanjem po gorskih poteh, bomo imeli čez dve desetletji četico še posebno navihanih gorskih reševalcev.
