Poznam moža, ki ima kar veliko motorno jahto in še vedno dovolj debelo denarnico, da jo in se tudi v teh časih kam zapelje. Včasih so bile kartice še bolj pozlačene, veliko teh fantov je po Jadranu drvelo s 40 plus vozli in takrat je bilo do Dubrovnika ob potovalni hitrosti in kakšnim kopanjem vmes samo kakšnih 15 ur, v rezervoarjih pa potem tona ali raje dve dizla manj. Enega našega fitipaldija, direktorja banke, posrkala jo je tista, ki jo zdaj upravlja mladenič z obrazom igralca pokra, so Hrvatje celo zalotili, da se vozi na kurilno olje. V deželi cvička se je razsušljal srednje velik škandal, vendar je Kroejša od nekdaj dežela s precej gibljivo zakonodajo in vedno sestradano oblastjo.
Skratka, lepi časi. V spet drugi zgodbi je eden od naših nagrajenih gospodarstvenikov z novo motorno jahto in staro družbo že ob Istri tako srečno nesrečno zapeljal na podvodno kamnito polico, da je na čolnu zvilo samo oba pogonska vijaka, osi sta ostali ravni. Eden od možakov iz vesele družbe je poklical tistega voznika svojih šleperjev, ki je bil najbliže tistemu mestu v Evropi, kjer izdelujejo tiste propelerje. Tovornjakar je odpel prikolico, spremenil pot in v dveh dneh je bila jahta spet v morju. Mudilo se jim je v Dubrovnik, seveda mimo Hvara.
Ti dve mesti sta edini na vzhodni obali Jadrana, kjer se ustavijo tudi resnično velike in drage jahte z res bogatimi ljudmi. Tudi drugih lepot je veliko, vendar se le peljejo mimo ali skozi, recimo, Kornate, se tu in tam celo zasidrajo, skočijo v morje. Nekoč sem v Panteri na Dugem otoku videl popolnoma belega rdečelasega Angleža (morda je bil Irec ali Škot), ki je s sedem metrov majhnega pomožnega čolna orjaške arabske jahte, zasidrane v zalivu, na breg, brodeč do kolen v vodi, v naročju suženjsko odnesel gospo, zavito v tradicionalne tančice. Alah je velik. Gospodarji sveta so se zamenjali.
Čeprav gre včasih tudi v drugo smer. Moamerja Gadafija že nekaj časa ni več, jaz pa se še vedno spominjam jahte enega od njegovih sinov, zasidrane na zunanji strani Lošinja. Ni bila samo velika, ampak tudi tako načičkana z antenami, kot da bi gazda želel izvedeti vse na tem svetu. Bilo je povsem odveč. Tam, kjer je zdaj, ni treba ničesar vedeti.
No, pred Hvarom je rad sidral tudi moj znanec iz začetka zgodbe, ki še ima jahto in kakšno podloženo kartico, dinersa ni nikoli drgnil. Ko je bil nekoč, v času debelih volov, spet tam in se mu je manever sidranja v prečudovitih Paklenih še posebno dobro posrečil, so dogajanje opazovali tudi z bližnje tam že zasidrane jahte ter jih po radijski postaji povabili na drink s kakšno besedo. Gostitelj v beli laneni obleki je imel na krovu dva člana posadke, krmarja ter kuharja, ki je bil tudi natakar. Z naše gore listom sta v klimatiziranem salonu srkala dobro ohlajen šampanjec s hibiskusovim cvetom, znančeva gospa žena je ostala na domačem čolnu, mož se ji ga bo itak spet nalizal, njo pa spet tako prijetno in priročno boli glava.
Starogrške tragedije so za mehka in ne poslovna srca
Na drugi barki ni bilo glavobola, skozi zatemnjeno steklo je slovenski mornar na prednjem krovu opazil kot revolver kalibra 45 nabito blondinko v bikiniju. In gostitelj se sploh ni začudil, da je njegov gost začel jecljati, kar počne samo pred podpisom pogodb za takratnih milijon evrov. Gospodična, ki je imela v laseh zataknjen rdeč hibiskusov cvet, stil je stil, pa se je med lakiranjem nohtov mirno predevala po soncu in bila sama sebi namen.
Ah, je vzdihnil gostitelj, ki je opazil barvo nezgrešljivega moškega pogleda, tisto Madžarico tam čez sem si kupil za teden dni. S tem so bili pojasnjeni in razkriti vsi nameni. Potem pa se je iz njega kar vsulo, ljudje se tako radi izpovemo popolnim neznancem. Kar je seveda bolj pametno in zdravo, kot če se znancem. Po možnosti po telefonu, da te potem na sodišču obmetavajo s prisluhi. Tam pred Hvarom pa je bilo nekako takole.
Na najlepšem morju na svetu, na motorni jahti znamke med pet najboljših na svetu, na krovu, okrašenem z bjondo iz nekoč cesarske Budimpešte, se je dogajala tragedija. Starogrške so za mehka in ne poslovna srca. Lastnik jahte, Avstrijec, zelo tesen sodelavec tistega genialca, ki je bil takrat ravno sredi lansiranja danes najbolj znane energijske pijače na zemeljski obli, se je na dopust pripeljal z zasebnim letalom. Pristali so v Splitu in se vkrcali na barko. Potem so bili trije dnevi in noči jastogov, rib, vina, žuriranja, kopanja, tudi dinamičnega, z željo po biti nič in vse nabitega miru, ki ga lahko da samo morje. Madžarica, ni nepomembno, biznis je pač biznis, je pošteno odtelovadila in odstokala svoje. Potem pa strela z Dunaja, brzojavka. Naj gospod oprosti in se zaradi poslovnih okoliščin in nujnih nalog takoj vrne v Österreich. Ponj bodo jutri poslali letalo. Konec telegrama in urlauba.
In danes je bil večer pred jutri. Pijača je obnovila nekoč tisočletne avstrijsko-slovenske vezi, mornarja sta se ga nacedila, šarm juga je bil tako močan, da je Dunajčan Ljubljančanu ob majavem slovesu podarjal Madžarico, češ da po treh od sedmih plačanih dni ni še niti približno amortizirana. Naš jahtmen je pogoltnih slino, in ko mu je iz oči izginjal žar lovskega psa, zastokal, da je samo bolj ali manj špejal in da na svoji barki ne želi imeti dveh lepot, čeprav samo eno boli glava. Še danes mu je (nekoliko) žal, kmalu se je ločil. Zgodba bi bila kljub vreščanju vesoljska. Za spomin na smrtni postelji. Veste, fantje, to je bilo takrat, ko sem na čoln privlekel Madžarico.
Tako je s temi poslovneži, v dirki za uspehom so samo gospodarji tujih in ne svojih življenj. Ne glede na to, kako razpenjeni in debelokurčni so biki na logotipih njihovih neubranljivih izdelkov.
Pakleni otoki niso peklenski
Ime so Pakleni otoki, ki ležijo pred mestom Hvar, dobili po paklini, kot so rekli borovi smoli, ki so jo za tesnjenje ladijske oplate nekoč uporabljali v ladjedelništvu. Ime tega res čarobnega niza 20 otočkov nima torej prav nobene povezave s peklom ali njegovim upraviteljem. Največji otok v skupini je Sveti Klement, na njem so tri naselja: Momića polje, Vlaka in Palmižana, kjer je tudi zelo znana marina. Otoki, še posebno Sveti Klement, so podaljšek mondenega Hvara, najbolj obiskan je največji, ki ga je na začetku 20. stoletja pogozdil in še drugače ozelenil prof. Eugen Meneghello, na otoku brez vode in elektrike pa je zgradil tudi počitniško hišo. Gospod, sicer italijanski patricij, je podedoval tretjino Svetega Klementa. Bil je neverjeten človek, ribič, potapljač, arhitekt, logar, botanik, prijatelj umetnosti, turistični delavec in gentleman. Iz Svetega Klementa je naredil raj. Zaradi njega in njegovih potomcev sta Palmižana in njen otok v vseh svetovnih vodnikih. S turizmom se ukvarja že peta generacija Meneghellijev, kuhinja pri njih je vrhunska, mizo je pametno rezervirati, še posebno dobro pa ste postreženi, če pridete v času med kosilom in večerjo.