Dva pogleda

Ko z Dolenjskega poročamo o romski problematiki, smo hitro označeni za nestrpneže. A ljudje, ki živimo z Romi, se vsakodnevno srečujemo s težavami, grožnjami, tatvinami, celo ropi. Pa da takoj razčistimo: niso vsi enaki, znotraj romske skupnosti je precej takšnih, ki želijo izstopiti iz spirale problemov. Zakaj mora zdravstveno osebje ob intervencijah nositi neprebojne jopiče? Zakaj gredo gasilci v romska naselja gasit s cmokom v grlu? Zakaj si poštarji ne upajo več v največje romsko naselje na Dolenjskem, v Žabjak? Zakaj so zdaj na občini Škocjan pred vhod v prostore namestili kamere in vrata zaklenili?

»Leta opozarjamo, a smo vedno preslišani. Kaj naj še čakamo? Da bo kdo prišel v javno ustanovo in svoje pravice zahteval z orožjem?« se ob nedavnem napadu na župana občine Škocjan Jožeta Kaplerja sprašuje Silvo Mesojedec, predsednik Regijske civilne iniciative za reševanje romske problematike, ki opaža, da so predvsem mlajši Romi vse bolj agresivni, da želijo pri zahtevah svojih pravic vzvode družbe vzeti v svoje roke. In navaja samo nekaj novejših primerov: 16-letnik je na novomeški bencinski črpalki namenoma do smrti povozil občana, 18-letnik je v novomeškem romskem naselju Šmihel do smrti zabodel soseda, trojica mladeničev je v Beli krajini oropala gasilca, zdaj je v Škocjanu župana s pestmi napadel 18-letnik.

Romi pravijo, da jih nihče noče zaposliti. A marsikdo bi jih, če bi le želeli delati, za tem namreč stoji preprost izračun, jasen tudi neukim: če gredo delat, dobijo minimalno plačo, izgubijo pa socialno podporo in vse druge ugodnosti. Samo družina 18-letnika, ki je napadel župana, dobi 2500 evrov, imajo pač 14 otrok. Dobijo toliko, kot jim po naših zakonih pripada. In delati se jim res ne splača. Saj bi bili neumni.

Pričakovati, da bodo nastale razmere rešile občine, je iluzorno. Država je tista, ki bo morala odločno ukrepati, pa ne le s pisanjem novih in novih programov, ko še za stare ne vedo, kakšen uspeh so prinesli. Ja, pogled na romsko problematiko iz Ljubljane je drugačen, tak, da bi morda ljudem, ki se trudijo sobivati z Romi, res prilepili etiketo nestrpnosti. A dragi oblastniki in zagovorniki človekovih pravic: vprašajte kmete, prodajalce, medicinske sestre, varnostnike, šolnike... Morda bo slika, ki jo prikazujemo Dolenjci, jasnejša in razumljivejša. Zakaj gredo gasilci v romska naselja gasit s cmokom v grlu? Tanja Jakše Gazvoda Na kožo