SODRAŽICA – Nad Prizmo Ponikve, socialnovarstvenim zavodom za ljudi s posebnimi potrebami, ki je bil ustanovljen leta 1962 in je imel zaradi nacionalne sestave stanovalcev jugoslovanski pridih, so se v zadnjem letu zgrnili črni oblaki. Temačnost je ta kraj na robu dolenjske kraške pokrajine, pet kilometrov oddaljen od rojstne Trubarjeve domače vasi ob ponikalnici Rašica, v odtenkih prekrila že mnogo prej.
Čeprav je skrb zanj v celoti po osamosvojiti prevzela slovenska država, so se stanovalci in zaposleni vseskozi dušili v klavrnih delovnih in bivalnih razmerah. Počutili so se odrinjene in drugorazredne, obiskovalci zavoda so vselej odhajali od njih s slabimi novicami. Tudi to, da v daljšem časovnem obdobju tam ni bilo primernega kotička, kjer bi lahko zaužili vsaj hrano, hodniki in spalnice so bili za več kot sto stanovalcev z globalno oviranostjo tudi jedilnica, je v času vodenja zavoda potrdil takratni direktor Bojan Stante. Dobro plačani državni birokrati (v tem primeru ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve), in ne država, v katere senci se ti ves čas skrivajo, niso mogli več zatiskati oči pred hiralnico znotraj zavoda. Zato so pred načrtovano obnovo (ta je stekla leta 2008) človeku nedostojnih in sesutih stavb za bivanje leta 2005 spodbudili ustanovitev prve bivalne enote v Mengšu. Primer dobre prakse, ki so jo sooblikovali stanovalci, je pozneje zaživel še na štirih lokacijah, dveh v Mengšu ter v Predstrugah in Sodražici. A kot kaže, se jim po šestih letih v le teh neusmiljeno izteka čas domovanja.
Ogorčeni, ker gojence ministrstvo naganja iz okolja, kjer v sožitju živijo 6 let
»Z novim zagonom smo se leta 2006 iztrgali iz zatohlih Ponikev in dvignjenih glav šli v Sodražico; za večino je to tudi pomenilo biti bližje rojstnemu domu. Sprejeli smo veliki izziv na poti novih izkušenj. Naenkrat smo začeli sami opravljati vsa gospodinjska dela. Poleg kuhanja, likanja, pranja in drugih opravil je bil poudarek na piljenju socialnih veščin in spoznavanju skupnostnih služb. Že v zavodu smo se vključili v program usposabljanja. Natanko smo se pogovarjali tudi o medsebojni pomoči, sodelovanju, reševanju problemov, bontonu, skratka o vseh življenjskih stvareh, tako kot te potekajo v veliki družini. In so. Vse do pred petimi dnevi, ko nas je doletela kruta novica. Oznanili so, da moramo zapustiti ta kraj. To pomeni, da nas bodo proti naši volji pregnali nazaj v Ponikve,« je ogorčena Cvetka Bukor iz Loške doline.
Bukorjeva pove, da so svoj gnev zlili na papir in to nemudoma naslovili na varuhinjo človekovih pravic, direktorico Polono Dokl, svet zavoda Prizma in ministrstvo. Seveda jim še ni nihče odpisal.
Trpka resnica je kot šiba udarila člane bivalne enote. Enajst jih je v teh letih v Sodražici delilo slabo in dobro. Milan in Mojca sta z Blok, Andreja iz Globeli, Janez iz Loškega Potoka, Tilka iz Kočevja, Uroš in Marjan iz Zagorja, Erminija iz Ljubljane ter Ivan iz okolice Ribnice. Ta suhorobarski kraj se jim je zapisal v srcih: pri roki imajo trgovino, pošto, banko, zdravstveno postajo, gostilne, v katere sicer ne zahajajo, božji hram, stik z otroki osnovne šole in malčki iz vrtca ter dobrimi ljudmi. Domačini so jih sprejeli za svoje. Torej pravšnje okolje, ki po standardih ministrstva ustvarja razmere za dostojno življenje v institucionalnem varstvu, selitev stanovalcev proti njihovi volji drugam pa močno diši po segregaciji. Stare, bolne, onemogle, drugačne je potemtakem upravičeno lahko strah lastne države.
»V enoti smo si na pleča enakomerno naložili vse obveze, ki jih nalaga tako skupinsko življenje. Zdaj nas razbijajo. Pričakujemo, da nas bo zlih namer rešilo ministrstvo. Vsi so se zavili v molk. Gospod Davor Dominkuš je tisti človek ministrstva, ki tem stvarem nerad prisluhne in se dela gluhega. Pred leti je kot direktor služboval pri nas,« je ogorčen Ivan Čampa, Ivanček, po širni ribniški dolini priljubljen zgovoren mladenič. Ni voznika, ki ga na dvignjeno roko ni posadil na avtomobilski sedež. V popoldanskem času tako v Ribnici priskoči na pomoč v trgovinah, gostilnah. Je mehka, vesela duša, v lično urejeni sobi sedanjega doma (to je zanj sodraška enota, saj so starši že pokojni) zbira stare plošče, posluša glasbo, rad poje. V novem okolju bo za vse to prikrajšan, zrušil se mu bo svet, verižno tudi prijateljem iz enote, pravi.
Stanovalcem v Sodražici in sotrpinom v Predstrugah je prekipelo, zato s prstom kažejo na finančni kaos, v katerem se že dlje pogreza matični zavod v Ponikvah. Naročena revizija, tudi preiskava kriminalistov, bo brez dvoma naplavila grmado finančnih šlamparij, ki naj bi se najbolj kopičile takrat, ko se je leta 2010 začela graditi stanovanjska stavba. Prostori so v tem času samevali, števec stroškov pa naj bi beležil izgubo. To je le ena resnica, za to in veliko drugih obtožb na račun direktorice in pogodbene računovodkinje v Ljubljani kljub anonimkam naj ne bi vedeli ali niso hoteli vedeti, pravijo naši viri. In kdo je vse imel vmes prste oziroma tatu držal svečo. Smešno, žalostno in tudi bizarno. Ja, kako drugače zaposlenim razložiti, da jim v tem času zavod ni plačeval prispevkov in tudi dodatnega pokojninskega zavarovanja, ter ovreči namige, da naj bi se nekdo iz tega naslova tudi okoriščal.
Bosta enoti žrtvi zgrešenega političnega vrtiljaka, v rokah dveh ali treh »nenadomestljivih« uradnikov z ministrstva? In so tam še naprej trdno v sedlu, držeč se tiste ponarodele o konjih, ki se menjajo, jezdeci pa ostajajo isti.
»Kot predstavnica trinajstih stanovalcev iz enote Predstruge, ki nočemo biti žrtev finančnega zloma zavoda, odločno pritrdim, da nismo bili na vlaku teh težav. Zdaj pa tolčejo po najšibkejših,« je dejala Tatjana Kovačevič iz te enote.
»Vsi vedo, da je denar iz zavoda ponikal dlje, bog si ga ve, kam, zdaj hočejo večmilijonsko finančno luknjo (goljufijo) krpati s krčenjem naših pravic. Ja, smo žrtve napačnih odločitev, a ne neke krize,« je prepričan Ivan. Stanovalci v Sodražici, s katerimi smo se pogovarjali v jedilnici, tarnajo nad pomanjkanjem hrane, zaradi tega pa naj bi bili v očeh centrale (pre)zahtevni. Pravijo, da namesto celega krompirja tega dobivajo v prahu, vse manj je sladkorja (za kavo in čaj ga kupujejo sami), kruha, mesa, zelenjave. Ob obisku so za kosilo pripravljali le fižolovo juho. »Krčili so vse prevoze, težko pridemo do zdravnika, prepuščeni smo iznajdljivosti,« je dodal Milan Klančar z Blok.
Šefinje po tekočem traku
Za Katjo Vipotnik, ki je zavod z blagoslovom ministrstva vodila tudi v času kopičenja denarnih težav – decembra lani so jo odstavili –, je sanacijsko palico do 21. maja prevzela Mateja Naglič. Takrat je nepreklicno odstopila. Kadroviki na ministrstvu so na ta dan pogodbeno za osem ur na teden (!) za novo vršilko dolžnosti imenovali Kristino Dokl, direktorico Doma upokojencev Ptuj. »Sanacijske ukrepe je potrdil svet zavoda, tudi selitev stanovalcev iz bivalni enot v Sodražici in Predstrugah. V zgrajenemu objektu je 43 postelj, približno toliko jih bo tudi v novem delu. Določena mesta bodo za te stanovalce. Mislim, da se bodo dobro zastavljeni sanacijski ukrepi prejeli, predvsem v interesu stanovalcev,« je dejala Doklova. Sicer je v zavodu s petimi enotami 138 stanovalcev, zanje pa skrbi 83 zaposlenih.