Dunajski lipicanci nič boljši od slovenskih

LIPICA – Noga je sledila nogi v pol sekunde, koleno se je sklonilo s kolenom, tipično visok in strumen korak lipicanca je mehko pristal na zemlji, trenutek za tem se je stopalo trenerja prilepilo na mivko, vajeti so bile le rahlo napete, telo je gibko, plesno sledilo lahkotnemu koraku. O tem, koliko let je potreboval, da lahko tako natančno sledi konjevim gibom, Arthur Kottas-Heldenberg pravi: »Ne sledim, ampak konja vabim, da slediva drug drugemu. Če bi ga vlekel ali silil, ne bi plesala. Konji se pravzaprav odzivajo na naša čustva! Skozi njih vodi pot do harmonije.« Nenapisano pravilo španske jahalne šole na Dunaju veleva, da njihovi glavni jahači (Oberbereiter) naj ne bi poučevali v bližnjih konkurenčnih konjeniških centrih, kamor spada tudi naša Lipica. Kottas-Heldenberg zadnje leto vsak mesec za nekaj dni pride v Lipico in poučuje naše jahače, kar pa je velika izjema. Dovolil nam je, da smo v jahalnici od blizu spremljali njegovo delavnico.

Ni za začetnika

Najprej smo želeli razrešiti dilemo, ali so dunajski lipicanci boljši od naših, predvsem pa, ali so res višji, kot pogosto slišimo tudi od naših strokovnjakov. »Na Dunaju imamo 70 aktivnih konjev, v Lipici pa le 60. Lahko bi dejal, da je v Lipici glede na delovne sposobnosti trenutno celo nekaj boljših konj. Najlepša višina za lipicanca je okoli 156 centimetrov v vihru. Tako doseže najboljše delovne sposobnosti. Če bi bil višji, bi bil tudi težji in bi le s težavo skočil v kapriolo.« Za lipicance velja, da v sebi skrivajo pranaravo. V angleških knjigah o pasmah konj ob lipicancu zasledimo podatek, da ni primeren za začetnika. Njegov temperament je včasih namreč nepredvidljiv. »Če ne bi bil temperamenten, ne bi bil impulziven in se ne bi tako lahkotno povzpel v levado. Temperament je tudi hotenje, voljnost nekaj izvesti. Tu se lovi plemenitost.« Medtem ko je Kottas-Heldenberg na vprašanja odgovarjal elegantno, premišljeno, je z desnim očesom opazoval jahača, ki je vadil kapriolo z mladim, lepo pobeljenim žrebcem. Pri kaprioli se mora konj na kraju odgnati od tal in se v zraku sunkovito iztegniti, pri čemer močno sune z zadnjimi nogami. Izjemno temperamentni žrebec se je kar naenkrat pognal v galop, da je moral jahač popustiti vajeti. Žrebec je začel v krogu teči proti nama, jaz sem odskočil dva koraka nazaj, medtem ko je Kottas-Heldenberg ostal hladen in miren, le rahlo je dvignil roko ter nakazal jahaču, da je vse pod kontrolo.

Lipicanec je konkurenčen

Kaj je pravzaprav cilj predstave španske jahalne šole? »Pokazati najvišjo možno stopnjo harmonije med konjem in jahačem v sklopu klasične šole jahanja,« je jasen mojstrov odgovor. V Lipici je že polovica jahačev žensk, medtem ko so na Dunaju šele pred nekaj leti prekinili 100-letno moško tradicijo. In šele lani je Hannah Zeitlhofer postala jahač asistent. Kottas-Heldenberg v konjeniških krogih slovi po svoji duhovitosti: »Ženske spadajo... No ja, tudi na konja (smeh). V resnici so boljše jahačice od moških. Njihovo telo se prej zlije s konjevim gibanjem, zato so bolj elegantne, graciozne, gibanje je mehkejše. Po drugi strani pa niso tako strumne, v primerjavi z jahači so pri vadbi včasih premalo odločne, ne izrazijo toliko moči. Hkrati pa je to spet njihova prednost, saj se zdi, da lažje kontrolirajo svoj temperament, rezultat tega pa je več občutka.« O tem, kaj je ključno za vsakega jezdeca, tudi za amaterja, pa Kottas-Heldenberg pravi: »Nikoli ne vleci ali potiskaj bolj, kot zmoreš lahkotno kontrolirati konjev gib!« Svojega prvega konja je dobil, ko je bil star šest let. »Bil sem rojen na konju, bi lahko dejal.« Toda fotografije izpred pol stoletja kažejo na neko drugo estetiko jezdenja. V sklopu tekmovalne dresure danes prevladujejo visoki konji, hanoveranci, holštajnski konji, oldenburžani ... Za lipicanca se zdi, da ni (več) konkurenčen. »Naš cilj ni tekmovati z višjimi konjskimi rasami, tako kot dresuraši ne morejo tekmovati z galoperji. Hkrati pa omenjeni konji višjih pasem zelo težko elegantno izvedejo elemente, kot jih zmore močan, temperamenten lipicanec, ki ga lahko uporabljamo tudi za kočije, delo, terensko jahanje.«

»Nekaj pa se je vendarle spremenilo,« je malce zaskrbljeno zavzdihnil Kottas-Heldenberg. »Včasih smo imeli zelo dobre konje in zelo dobre jahače, danes pa imamo še več zelo dobrih konj, a skrb vzbujajoče malo dobrih jahačev.« Zakaj je tako? »Dober jahač skrbi za konja vsaj 23 ur na dan. Le z uro ježe štirikrat na teden ne boste nikoli dober jahač. 'Za to potrebujete dve življenji,' je nekoč dejal naš nekdanji šef, polkovnik Alois Podhajsky.«