Dunajske dečke ponesel slovenski zlati konj

LJUBLJANA – Ob 490. obletnici smrti prvega dunajskega škofa Jurija Slatkonje je bila konec novembra 2012 spominska maša v stolnici sv. Štefana na Dunaju. Somaševala sta takratni ljubljanski nadškof dr. Anton Stres in dunajski pomožni škof dr. Helmut Krätzl.

»Slovenci ne poznamo dobro svoje zgodovine,« je že pred 110 leti zapisal velik poznavalec Slatkonje, zgodovinar Josip Mantuani. Narodi, južno in severno od nas, časte neprimerno bolj svoje junake. Med katere bi se gotovo uvrstil tudi Slatkonja, ki se je rodil daljnega 21. marca 1456 v Ljubljani in bo za vse večne čase zapisan tudi kot ustanovitelj Zbora dunajskih dečkov. Sloviti pevci bodo prav danes ob osmih zvečer žvrgoleli v Cankarjevem domu.

Zlati konj

Slatkonja se je ves čas zavedal, da je Slovenec, v ožjih krogih je menda rad oznanjal, da njegov priimek pomeni – zlati konj! Tudi njegov veliki podpornik cesar Maksimiljan I., ki je poznal vse temeljne poteze slovenskega jezika, mu je dal za grb – zlatega konja na belem polju.

Zaprašeni akti univerzitetnega arhiva na Dunaju pojasnjujejo, da je prišel na Dunaj že poleti leta 1475. V modroslovni fakulteti je bil predstavljen kot bakalar, iz francoske besede bas cavallier (vitezov oproda oziroma plemič najnižje vrste), torej za člana z najnižjim dostojanstvom. Slatkonja je smel tako poslušati predavanja in prestati določene izpite. Šele pridobljeni bakalarat je študentu potem odprl dveri v svetišče višjih fakultet, ali bogoslovske ali zdravniške ali pravoslovne. Odločil se je za prvo in sprva služboval nekje na Kranjskem.

Hitro je napredoval in se vzpenjal: dvajset let pozneje oziroma tri leta po Kolumbovem odkritju Amerike se je kot kaplan in kantor (pevski vodja) že leta 1495 znašel na cesarskem dvoru; že prej je bil kanonik (škofov svetovalec) v ljubljanski stolnici. V nekem dopisu iz tistega leta se cesar sklicuje tudi na »velevažne, raznotere in zveste usluge«, ki mu jih je storil Slatkonja. Menda se mu je prikupil s posebno zaupnimi in težavnimi naročili, ki mu jih je cesar poveril.

Cesarjev ljubljenec

Slatkonji je slednjič veliki met uspel leta 1498, ko je Maksimilijan I. ustanovil dvorni pevski zbor kapelskih dečkov oziroma, kot se še danes imenuje, dvorno glasbeno kapelo (Hofmusikkapelle). Iz ustanovnega dokumenta lahko razberemo, da je bil Slatkonja postavljen za vodjo, Bernard Mader in Ožbolt za basista, Adam iz Liegea, Bernard iz Monsa, Matija iz Kremsa, Šimen iz Brücka na Leithi, Janez iz Gmundna in Štefan iz Ybbsa pa za sopraniste.

Slatkonja je dobil kot načelnik pevskega zbora po 24 goldinarjev na leto, prosto stanovanje, hrano, kurjavo in obleko. Oba basista sta imela po 16, mladeniči oziroma dečki (sopranisti) pa po 12 goldinarjev ob prostem stanovanju, hrani, kurjavi in obleki.

Ko je naš imenitni rojak postal Singmeister, ga je cesar ločil iz duhovniškega zbora pridvorne kapele. Leta 1500 je postal Slatkonja kapelnik, leta 1513, ko je kot prvi sedel na prestižni prestol dunajskega škofa, pa si je kar sam dodal še čin – višjega kapelnika.

Cesar si je ves čas želel, da bi bil tudi njegov pevski zbor takšen, kakršnega je bil slišal na Nizozemskem. Da bi Slatkonja do popolnosti ugodil cesarjevi želji, je zbor neprestano urejeval in prenavljal: stare pevce je izločeval, neuporabne odslavljal, novince na preizkušnjo sprejemal, dečke, ki so (zaradi pubertete) spreminjali svoje glasove, pa preskrboval, bodisi da jim je pri odslovitvi izprosil večje vsote ali pa jim je omogočil brezplačni študij.

Cesar mu je, kot rečeno, popolnoma zaupal. Še celo potem, ko je bil Slatkonja že škof, mu je celo s tajnimi povelji omogočal vodenje in bdenje nad administracijo – pevskega zbora. Naš rojak je bil izjemno vesten in pravičen cesarjev služabnik. Kolikokrat so želeli cesarjevi diplomati spraviti na vplivno mesto kakšnega svojega dvornega kapelnika, češ da dunajski škof ne more več sedeti na dveh stolčkih, a zaman. Celo po cesarjevi smrti je bilo Slatkonjevo mnenje odločilno za usodo glasbene kapele.

Med smetano

A tudi na umetniško plat ni nikdar pozabil. Da se je glasbeni zbor tako hitro povzpel do umetniške ravni, zaradi katere je zaslovel po vsej Evropi, pri tem pa prekosil nizozemske kapele, je samo Slatkonjeva zasluga. Zato ga je njegov pokrovitelj in mecen – cesar – še izdatneje podpiral. Slatkonja je bil dejansko car! Cesar mu je omogočal stvari, ki so bile za oni čas resnično nenavadne. 
Ne da bi mu odvzel ljubljanski kanonikat ali dvorno kapelništvo, mu je že leta 1499 podelil župnijo v Dobrniču, pozneje ga je postavil še za predstojnika (prošta) novomeškega kapitlja, pa za župnika šentruperške fare, za škofa pičenske škofije (pri Pazinu) in za ljubljanskega prošta, pa za žužemberškega župnika, čez je imel tudi trebanjsko, moravško in loško župnijo. Za vse našteto je prejemal še posebne beneficije, kar marsikateremu humanistu tistega časa ni bilo po godu, toda prav ti so se, bolj ko se je vzpenjal, tako radi gnetli v njegovi bližini. Slatkonja je moral biti gotovo izjemno karizmatična osebnost, bil je naprednjak in nikakor okostenel konservativec. Družil se je s smetano tedanje družbe. K njemu so trumoma hodili, da bi jih priporočil cesarju. Tudi zato je bil deležen številnih in dragocenih časti, daril. Pazite, vse te zveze in ugled si je ustvaril že pred letom 1513, ko je postal dunajski škof, zato si lahko le predstavljamo, kako je bilo šele potem!

Pregrešna zapuščina

Njegovo škofovsko posvečenje je bilo v cerkvi sv. Štefana sploh prvo. Že kmalu po ustoličenju je dal podreti staro in sezidati novo dunajsko škofijo, ki je bila na las podobna ljubljanski, le da mnogo večja. Temeljno zidovje, ki ga je dal postaviti naš rojak, stoji še dandanes. Napraviti si je dal tudi svoj grob: pokopan je hotel biti v stranski ladji Matere Božje, na severni strani svetoštefanske katedrale. Na njegovi spominski plošči še danes piše: »Jurij Slatkonja, po rodu Kranjec, doma iz Ljubljane …« 
Umrl je leta 1522, star 66 let.

Po njegovi smrti so se skoraj stepli za njegovo imetje: za, denimo, 1300 goldinarjev, za 3300 veder vina, 12 svilenih sukenj, 43 srajc, 87 rutic, štiri lepe zavese, za dragocen jedilni pribor, pet srebrnih in pozlačenih zaponk, angleški prstan, tri zlate prstane z ametisti, škofov pečatni prstan, dvoje naočnikov iz srebra in srebrn tok zanje ter še in še. Kot strastni zbiralec starin je zapustil tudi več starega denarja; kot učenjak – grmado izvrstnih knjig iz vseh strok. Večino so raznesli po njegovi smrti. Mi pa ga pomnimo kot enega od najpomembnejših Slovencev in ustanovitelja Zbora dunajskih dečkov.