Državo zaradi vode toži za 13 milijonov

ROGAŠKA SLATINA, LJUBLJANA – Med blagovnimi znamkami, ki še vedno uživajo ugled iz prejšnje države ter na račun prepoznavnosti tudi služijo denarce, je ena bolj zvenečih nedvomno Donat Mg iz Rogaške Slatine. Saj ne da bi komaj v socialističnih časih odkrili blagodejnost tamkajšnje mineralne vode; prej so jo že avstro-ogrski pripadniki cesarske in kraljevske družine in dunajske gospode ter gospa, ki jim je magnezij v mlačni vodi dobro del, voda pa je pred sto leti po prepričanjih medicincev zdravila prenekatere bolezni. Tudi polnilnica mineralne vode je bila tam, kjer so zdaj hoteli oziroma restavracija. Dandanašnji sta Rus in Italijan kot gosta zamenjala Avstrijca ali Ogra, dober glas pač seže za Ural, zdravilni učinki pa so ostali.

Donat je nekoč polnila socialistična TOZD Polnilnica, pozneje je dejavnost prišla v roke Droge Kolinske, ona pa v roke Hrvatov. »Ta polnilnica vodo dobiva iz treh vrtin, četrta je moja,« razmerja razloži Stanislav Pšeničnik, ki je po uspešni poslovni poti zdaj lastnik hotela Sava v Rogaški. Prej se je ukvarjal s sadjarstvom, naredil hladilnico, delal v oljarni in bil direktor zadruge, ob koncu prejšnjega tisočletja pa se je posvetil prodaji sadja, »takrat je bil to sanjski posel«, ko pa so meje padle in se je začela globalizacija, so veliki trgovci zmanjšali trg. S krediti in prihranki je leta 2000 kupil dotrajan hotel, štiri leta zatem še zemljišče z vrtino, ki mu je odsihmal povzročila marsikakšen siv las.

50 evrov za pol litra

Te dni bi se na ljubljanskem okrožnem sodišču morala začeti gospodarska pravda med Sava Rogaško ter našo državo, ki jo Sava Rogaška toži za – reci in piši – astronomskih 13,684,027,76 evra. A bolj od visokega zahtevka odškodnine je osupljiv način, po katerem sta se v zmaličenem poslovnem odnosu znašla zasebnik in republika, ki sta leta 2008 našla skupni jezik; država je Pšeničniku pred osmimi leti podelila 30-letno koncesijo za črpanje vode, pogojevali so jo (tudi) z izgradnjo polnilnice, ki jo je postavil v industrijski coni.

Pšeničnik je naredil to in še več. Naredil je nekaj boljšega kot zgolj ponujal novi donat ali tempel, ki so ju prav tako polnili v kraju vrelcev. Ustvaril je blagovno znamko vode ROI – Roitschocrene, z minimalistično elegantno steklenico in kartonastim valjem, v katerem je (v maniri prestižnejših viskijev) naredil doživetje za tiste, ki ne vprašajo za ceno in pijejo vode, ki jih uvrščajo v razred premium. Kajti tudi cena je posebna: priporočena maloprodajna cena je 12 evrov, na izbranih lokacijah vam jo postrežejo za dobrih 50 evrov.

Vode ROI – ne glede na ceno – v naših prodajalnah niste mogli videti, kot tudi ne v kakšni evropski trgovini, najde pa se na Japonskem ali Kitajskem: »Ko smo hoteli priti na trg, smo morali zaprositi kmetijsko ministrstvo za potrditev blagovne znamke ROI. Takrat se je ustavilo, komisija je dejala, da je tu že registriran Donat,« kapitalni zaplet opiše Pšeničnik in zatrdi: »Na tem izviru se ne polni Donat. Trditev lastnikov Donata, da je to eno vodno podzemno telo in iz njega pač lahko črpa samo ena blagovna znamka, je lani junija zavrnilo evropsko sodišče,« pravi Pšeničnik. Dejansko so evrosodniki razsodili, da bi vode iz več vrtin morale imeti »enake lastnosti«, da bi bila to ista voda, kar Pšeničnik spodbija z analizami: »Voda je različna po starosti in sestavinah, naši heroji pa dokazujejo, da ni različna. Zakaj so jo prej prodajali pod tremi blagovnimi znamkami?«

Tožba ali zastaranje

Zadeva se je letos zakuhala do neverjetne točke, saj se je – ob evropskem sodišču – vključila še politika, zaradi vode ROI je SDS podal zahtevo za sklic nujne seje odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Pšeničnik pa ni politik, ampak podjetnik: »Rad delam, ampak tole me uničuje: še bolj psihično kot finančno, se mi zdi,« kanček potarna. Tožbo za 13,5 milijona pa utemelji preprosto in učinkovito: »Moral sem vložiti tožbo proti državi, ker bi zadeva zastarala.«

Pšeničnikov primer državne neusklajenosti ali nepremišljenosti ni precej drugačen od marsikatere izkušnje rojakov z državno birokracijo, čeprav Pšeničnikov apel ni nerazumen: »Ne razumemo uradnikov, zakaj strokovno ne odločijo.« Boli ga, da mu je država dala koncesijo, da je na podlagi pogodbe moral investirati 5,5 milijona, a ne more delati oziroma lahko vodo prodaja samo zunaj EU. »Rad bi samo delal. Nekdo mora odgovarjati za to, zato z odvetniško ekipo razmišljamo o kazenskem pregonu odgovornih ljudi z ministrstva,« razkrije. Do tedaj bo pač zaposloval manj ljudi, prodal manj kraljeve vode, država pa bo posledično dobila manj denarja od 30-letne koncesije, ki se obračunava glede na načrpano vodo. S tem slovenska država le še enkrat potrjuje, da ji je pojem »dober gospodar« španska vas.