»Če bodo v reprezentanco uvrstili tujega igralca, ne bom odigral niti tekme več za nacionalno selekcijo. Zame to ni normalno, četudi bi nam naturalizirani igralec prinesel zlato kolajno. Sestaviti moramo moštvo iz igralcev, ki jih imamo.«
To seveda niso besede slovenskega košarkarja, izjavo je dal košarkar Miloš Teodosič, branilec Srbije in eden najboljših igralcev stare celine. Besede velikega zvezdnika in zavednega Srba pomenijo preprosto naslednje: bodimo ponosni na to, kar imamo, kar smo, in v skladu s tem tudi živimo. Res, zakaj bi tuje zvezdnike na hitro naturalizirali, kot se učeno reče, in to le za potrebe enega samega prvenstva, kar menda namerava vodstvo Košarkarske zveze Slovenije pred letošnjim EP v Zagrebu.
Američana McDonalda, na primer, ki je v 90. letih igral za Krško in Olimpijo, smo podržavili za EP leta 2001 v Turčiji, a se z njim okrepljeni reprezentanci iz skupine ni uspelo uvrstiti v sklepne boje. Po zadnjih sledeh na internetu svoje bogato znanje razdaja srednješolcem. V ZDA, jasno.
Ampak recimo, da Slovenija s pomočjo kakega supermana zmaga na EP. Morda to ne bi bilo toliko »zlato naše«, kot je bilo tisto leta 1970 na SP v Ljubljani, zagotovo pa bi uspeh pod koše zvabil veliko mularije. Kar seveda ni slabo.
Poleg tega selektor Zdovc ne more računati z vsem najboljšim, kar premoremo. Na poziciji branilca imamo vrsto izjemnih igralcev: Goran Dragić in Beno Udrih blestita v NBA, najmočnejši ligi na svetu, talentirani, komaj 16-letni Luka Dončić navdušuje v madridskem Realu, zmagovalcu letošnje evrolige – toda letos najbrž nihče od izjemne trojice ne bo oblekel dresa z državnim grbom.
Sprijaznimo se, časi so drugačni, zaglobalizirani do amena, celo toliko, da človek več ne ve, kdo je bolj naš: ali doma vzgojeni športnik, naše gore list, ki pa ne šmirgla klica domovine, ali tujec, ki še včeraj ni vedel, da Slovenija ni nekaj za na kruh namazat', danes pa že ponosno poje Zdravljico. Čeprav je za to plačan.
