LJUBLJANA – Na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo so, kot vse kaže, zaman hiteli pisati besedilo predloga predpisa, po sprejetju katerega bi predvidoma še dodatno racionalizirali določanje višine plač in nagrad vodstev (članov uprav in nadzornih svetov) podjetij, ki so večinsko v državni lasti. V vladi oziroma vladni koaliciji so nazadnje namreč sklenili, da bo ne glede na vse morda celo bolje, če bodo omejitve, namesto tega, da bi jih uveljavili s posebnim zakonom, »v bližnji prihodnosti« (do konca leta?) umestili kar v kontekst drugačne, učinkovitejše ureditve upravljanja kapitalskih naložb Republike Slovenije.
Vik in krik
Brez skrbi, ne glede na to, kam bodo, ko in če bodo, umestili načrtovane omejitve in kako, bodo dežurni advokati menedžerjev državnih podjetij skoraj gotovo znova zagnali vik in krik ter nas poskušali prepričati, da mora vlada vsekakor paziti, da ne bi z vnovičnim zatiskanjem pasov menedžerjem šla predaleč. Res pa tudi je, da jim je nekdanji minister za gospodarstvo dr. Matej Lahovnik že pred leti nazorno odgovoril: »Trditve, da bodo najboljši menedžerji zaradi tega bežali, so absurdne. Ne vem, ali lahko rečemo, da je plača direktorja nekega državnega podjetja sramotno nizka, če znaša 'samo' od sedem do deset tisoč evrov. Nekateri med njimi so prišli iz uprav zasebnih podjetij v uprave državnih prav zato, ker je plača, ki jo prejemajo po novem, precej višja od tiste, ki so jo imeli v zasebnem sektorju.«
Natanko tako, dr. Lahovnik je prav tako pred tremi leti (za časnik Večer) povedal celo še več: »Če bi imeli učinkovit sistem korporacijskega upravljanja, ustrezne nadzorne svete in uprave, ki ne bi izgubljale občutka za primernost, zakon ne bi bil potreben. V Sloveniji se je zgodilo tisto, čemur pravimo small happy family (mala srečna družina). Spletle so se pač vezi med člani nadzornih svetov in uprav. Te na eni strani zagotavljajo visoke nagrade za nadzornike, nadzorniki pa seveda podpišejo bajne pogodbe s člani uprav. Prepričan sem, da so nekateri izgubili občutek, kaj še lahko štejemo za sprejemljiv in higieničen odnos do povprečne plače. Pri plačah so izgubili občutek za dostojnost.«
V nadaljnjo obravnavo zakonodaja ne gre
Ampak kot rečeno, delovnega predloga zakona, ki naj bi ustrezneje urejal višine plač in nagrad vodstev podjetij, ki so večinsko v državni lasti, vlada ne namerava več poslati v nadaljnjo proceduro. Ne, ne samo zaradi tega, ker so nekateri opazili, da njegovo besedilo zaradi pravnih lukenj nekoliko spominja na ementalski sir. Četudi nova ureditev, kakršno so si pač zamislili na ministrstvu za gospodarski razvoj, po kateri bi, denimo, najvišjo možno plačo članov uprav Darsa, HSE ali GEN Energija zakonsko določili v razmerju s plačo predsednika vlade, sočasno pa pozabili na plače članov uprav odvisnih, hčerinskih družb, najbrž res ne bi ničesar rešila.
Kakor koli, v koaliciji so se še enkrat odločili, da je bolje upočasniti korak ali narediti – korak nazaj. Čeprav je minister Žerjav v minulem tednu (ko je odgovarjal na vprašanje, ali bodo predsedniki uprav državnih družb po novem res morali imeti nižje plače od plače predsednika vlade) še zelo samozavestno oziroma optimistično zagotavljal, da je on že ves čas trdil, da moramo vsi v tej državi nositi breme zdajšnje krize, ne samo nekateri: »Menim, da bi bilo prav, da tudi direktorji podjetij v večinski lasti države pri tem sodelujejo nekaj časa. Zdelo bi se mi smiselno, da bi tak ukrep trajal najmanj do leta 2015.«
Lepo je biti državni menedžer
Da se menedžerji pravzaprav še nikoli niso razveselili zakonskih omejitev, če so bile tarče teh njihove plače in nagrade, nam je že dolgo lahko jasno. Zakaj? Na koncu koncev je nekdanji predsednik uprave Nove Ljubljanske banke Marjan Kramar leta 2008 skupno prejel kar 2,109.000 evrov bruto plače, ob slovesu pa tudi še okrogli milijon evrov nagrade za uspešnost. No, seveda pa je tudi Robert Časar svojčas za vodenje Luke Koper (v enem samem letu!) prejel 1,287.000 evrov bruto plače, Bojan Dremelj za vodenje Telekoma 1,223.000 evrov itn.
