Državna korita

V času pred krizo so imeli nekateri menedžerji v državnih podjetjih plače tudi po 30.000 evrov in več na mesec, poleg tega pa so si izplačevali visoke nagrade kljub slabemu poslovanju. Primer Kramarja v NLB je najbolj razvpit, še zdaleč pa ne edini tovrstni primer. Zato smo sprejeli zakon, ki je plače omejil na največ petkratnik povprečne plače v podjetju, nagrade pa na šestkratnik povprečne plače. Zakon tudi določa, da morajo nadzorniki jasno opredeliti merila nagrajevanja menedžerjev, saj se je pred tem pogosto dogajalo, da so si nagrade delili kar počez brez kriterijev. Nekatera lobistična združenja so trdila, da bodo menedžerji zaradi zakonskega omejevanja prejemkov množično odhajali v tujino. Nič takega se ni zgodilo. V času krize se je boj za udobne položaje ob državnih koritih oziroma v upravah podjetij in bank še zaostril. Po silovitem političnem obračunu za mesto šefa Luke Koper bi lahko mirno posneli film. Materiala ne bi zmanjkalo niti za nadaljevanko. Posebna zgodba so državne banke. Davkoplačevalci bomo skupaj za sanacijo bank plačali med šest in osem milijardami evrov. Tudi za sanacijo dveh malih tajkunskih bank Probanke in Factor banke. Zato je toliko bolj nenavadno, da je Banka Slovenije pri določitvi plač izrednih uprav Probanke in Factor banke kršila zakonske omejitve za plače vodilnih v družbah v večinski lasti države. Namesto da bi ministrstvo za finance reagiralo in opozorilo bančnike, da kršijo zakon, raje pripravlja predlog, da se zakon o omejitvi plač v državnih podjetjih in bankah preprosto ukine. Potem ko so vsi državljani napolnili državna bančna korita oziroma bilance z večmilijardno finančno injekcijo, zdaj na ministrstvu za finance in bankirji razmišljajo, kako bi odpravili omejitve plač in nagrad. Očitno se iz primera Kramar nekateri niso ničesar naučili. Prav zanimivo in neprecenljivo bo spremljati, kako bosta finančni minister in vlada pojasnila javnosti morebitni predlog za ukinitev zakona o omejitvi plač in nagrad v državnih podjetjih in bankah. In to v času, ko državljanom vsak dan pojasnjujejo, da je treba zategniti pas. Ta zakon, ki je vsaj malo uredil prej neurejeno in razvpito nagrajevanje v državnih družbah, ni bil protikrizni, ampak higienski ukrep. Zato se tudi zdaj postavlja vprašanje, ali je higiensko razmišljati o zakonski sprostitvi plač in nagrad potem, ko je vlada dvignila dajatve vsem državljanom zato, da je te iste banke sanirala.