SOCKA – V 15. stoletju so na območju današnje občine Vojnik začeli zidati dvorce na ravnini blizu naselij, med njimi v Socki. O njem so na OŠ Vojnik pred 12 leti Blaž Beškovnik, Matjaž Jošt, Marko Mavhar, Petra Podpečan, Urban Žerjav in Vid Žgajner pod mentorstvom Dušana Žgajnerja opravili zgledno raziskovalno nalogo. Opisali so namembnosti posameznih zgradb in zbrali pričevanja o življenju pod zadnjimi lastniki, angleško družino Dickin, katere moški člani so uspešno poslovali na Dunaju in v Bukarešti. Angleži lepot Slovenije očitno niso odkrili šele v tem tisočletju! Izjemna raziskovalna naloga bi še posebno zavoljo svoje sociološke sporočilnosti zaslužila knjižno objavo.
Prestolonaslednikova kri
Dvorec je vodovod, kanalizacijo, električno napeljavo in centralno ogrevanje premogel še pod Dickinovimi. Po pripovedovanju Alojza Drgajnerja so hranili tudi marsikatero dragoceno posebnost, med njimi preprogo, na kateri je v Sarajevu izkrvavel avstro-ogrski prestolonaslednik Franc Ferdinand. Ali so jo lastniki vzeli s seboj na Dunaj ali je poniknila kje v Sloveniji, ni znano. Marsikaj so raznosili ljudje, v zdravilišču Dobrna naj bi končalo nekaj ogledal in žametnih zaves. Čajnico (Lusthause) je načel zob časa, le njena zvonasta kovinska streha je na prelomu tisočletja še ležala v travi. V zelenju in cvetju je nekdaj žarel ves dvorec: »Po stenah so se vzpenjali bršljani, različne cvetoče ovijalke in vzpenjave vrtnice. V posodah so gojili palme in druge občutljive rastline, ki so jih pozimi shranili v rastlinjak.«
Park so po vojni dodobra zredčile sekire, nato še pozaba: »Dokler je bila v dvorcu šola, so park urejali učenci in učitelji. Vsako leto so nasadili cvetje, uredili stezice in jih posuli s peskom.«
Sočani Dickinove najbolj pomnijo po njihovi dobroti: »Če so le mogli, so pomagali vsakemu, ki jih je prosil za pomoč, zlasti revežem. Tem so pomagali s hrano, ki so jo v ta namen pripravljali v dvorcu. Vsako pomlad so pogostili otroke, ki so prišli iz Nove Cerkve na športni dan v Socko (...) Ob večjih cerkvenih praznikih so obdarili otroke. Za božič so postavili sredi dvora veliko smreko, pod njo pa darila, ki so razveseljevala otroke. Podobno je bilo za veliko noč. Nikoli se niso obnašali oholo do preprostih kmečkih ljudi ali svojih uslužbencev.«
Oj, ko bi Dickinove vzeli za zgled naši slovenski turbokapitalisti!
Širokogrudno so podpirali krajevni napredek
Ko so leta 1931 ustanovili prostovoljno gasilsko društvo, je gospodar Walter Dickin takoj pristopil kot ustanovni član in boter, »saj je veliko finančno pomagal«. V dvorcu, kjer je že delovalo prosvetno društvo, jim je odstopil tudi prostore.
Vse v njihovi lasti je bilo zgledno obdelano: polja, hmeljišča in pet hektarov vinogradov. V sezoni so na delo jemali domačine: »Ker je bilo v tistih časih malo možnosti za zaslužek, so ljudje z veseljem prihajali na delo, za katero so prejeli pošteno plačilo. Dickinovi so delavce redno plačevali, običajno ob sobotah zvečer. Izplačilo je opravljal gospod Jože Gregorc.«
Mačehovska država
Po podržavljenju je dvorec doživel drugim slovenskim gradovom in graščinam podobno usodo. Nekoliko na boljšem je vendarle bil, ko je v njem gostovala podružnična šola vojniške osemletke Bratov Dobrotinškov. Večji del preostalih prostorov so predelali v stanovanja. Zdaj tam živita le še družini Plevnik in Miklavc, ki skupaj štejeta devet ljudi.
Slovenija dvorca ni vrnila Dickinovim potomcem, čeprav so izkazali zanimanje. Menda niso izpolnili vračilnega pogoja, ker v zakonsko predpisani preteklosti niso imeli jugoslovanskega državljanstva.
Kljub temu stanovalcem ni bila nikoli ponujena možnost odkupa stanovanj v dvorcu. Plat zvona je njihovemu nadaljnjemu bivanju udarila nekdanja kulturna ministrica Majda Širca, ko je dvorec namenila prodaji. Zdenka Miklavc s tremi sinovi je v skrbeh: »Tu je v redu, je mir, a nas počasi ven spravljajo.« Najraje bi v hišo na podeželju: »Imam veselje do kmečkega dela.« Gospodarju bi jo vzdrževali ali pa pomagali starejšim, pomoči potrebnim ljudem. Zato če veste za kakšno takšno v okolici Celja ali Slovenskih Konjic, bi bila Zdenka izjemno vesela te novice. Če dobijo novi dom, se jim bo odvalil kamen od srca.
Država je na prvem javnem razpisu za dvorec iskala 300.000 evrov, na ponovljenem 255.000. Ministrstvo je medtem prevzel Žiga Turk, njegova piarovka Nataša Gerkeš pa pravi: »Ker tudi na ponovljeni razpis ponudb ni bilo, ministrstvo načrtuje objaviti namero za sklenitev neposredne pogodbe o prodaji kulturnega spomenika državnega pomena, graščine Socka.« Za kolikšno bagatelo bo nazadnje morda vendarle izbezala kupca?
Komunisti premalali hudiča
Omenjena raziskovalna naloga razkriva: »V južnem delu neogotskega trakta je bila tako imenovana hudičeva soba (Teufelzimmer). Stene in strop sobe so bili v celoti poslikani s podobami hudiča. V tej sobi so najpogosteje igrali karte, pili in kadili. Pravijo, da je sobo dal poslikati neki grof, ki ga je žena prevarala z njegovim služabnikom in nato z njim pobegnila.« Po drugi svetovni vojni so sobo prebelili. Komunisti tako niso odklanjali le boga in svetnikov, ampak tudi samega vraga!
Kje se jih glava drži?
Službo za stike z javnostjo Turkovega ministrstva smo v torek dopoldne prosili za informacije o poteku prodaje dvorca Socka. Po petih urah smo – brez sicer običajnega podpisa uslužbenca, ki ga je sestavil – prejeli »izčrpen« odgovor: »Ponovljen javni razpis o prodaji graščine Socka še ni zaključen.« Nezadovoljni s preskromnim piarovskim odgovorom smo poklicali Bojana Brezigarja, vodjo službe, prosil je za razumevanje: »Veste, smo veliko ministrstvo.« Kje je zdaj ministrova obljuba, da združitev kulture v veliki konglomerat ne bo prav nič vplivala na kakovost dela? Kmalu nam je telefonirala Nataša Gerkeš (s skrite številke!) in obljubila več podatkov. Pripomnili smo, da ne bo držalo, kar trdi, da razpis še ni končan, čeprav mu je rok potekel že v petek, 2. marca. Vztrajala je pri svojem prav. Kmalu nas je znova poklicala (tokrat se je številka izpisala na mobijevem zaslončku): »Se opravičujem, razpis je bil res zaključen v petek.« To smo doživeli pri službi, ki si je kot vodilo zapisala filozofsko misel Georga Simmla: »Moder je tisti človek, ki ve, kje bo našel tisto, česar ne ve.«
