Država v svojih gozdovih ne dovoli več nabiranja kurjave

LJUBLJANA – V začetku leta 2016 je Slovenija z zakonom o gospodarjenju z gozdovi v lasti Republike Slovenije ustanovila gospodarsko družbo Slovenski državni gozdovi, d. o. o. (SIDG), ki zdaj gospodari z 234.986 hektarji državnih gozdov. Kar je slabih 20 odstotkov od skupno 1,184.526 hektarjev gozdov, ki po zadnjih podatkih pokrivajo 58,4 odstotka slovenskega ozemlja.
Krovna gospodarska družba v državni lasti je tako nadomestila poprejšnji sistem koncesij, ko so gospodarske družbe koncesionarji z državo podpisale 20-letne koncesijske pogodbe in gospodarile, se pravi sekale ter odkupovale les po ugodni ceni od države in ga prodajale po tržni ceni.

Tako tudi SIDG poskuša s trajnostnim in sonaravnim gospodarjenjem državnih gozdov dosegati čim višji donos. Toda nova institucionalizacija gozdov je prizadela malega človeka.

»Srce me zaboli, ko na sprehodih opažam, kako les leži naokoli in gnije v gozdu. Nihče ne čisti za seboj, panji so neurejeni. Oh, ko bi vi vedeli, kako je bil naš gozd včasih pospravljen,« nam je pripovedoval 69-letni upokojeni gozdar Zlatko Mohorič iz Idrije. V 40-letni karieri revirnega gozdarja je doživel vse lepote idrijskih gozdov.
Skupaj s kolegi je skrbel za tri revirje, za okoli 10.000 hektarjev mešanih jelovo-bukovih gozdov.

»Vse dneve smo pešačili, na dan naredili od 10 do 15 kilometrov, včasih pa še precej več,« se spominja svojega dela v gozdu, ki se ga do danes ni naveličal. »Pogosto grem na sprehod in vidim, kaj se dela. Les ni pospravljen, leži naokrog, ljudje me sprašujejo, zakaj si ne morejo nabrati drv kot nekoč.«
V času bivše Jugoslavije je bilo nabiranje drv v državnih gozdovih nekaj običajnega: »Podpisal sem dovolilo, kjer je pisalo, v katerem oddelku lahko nabira vrhovino in ostanke od sečnje ter suho vejevje, ki je samo padlo dol. Ko je nabral in zložil, sem šel in odmeril, in kupec je nekaj malega plačal.«

Roko na srce, tako nabrana drva so bila skoraj zastonj. Če za ilustracijo ponazorimo z današnjimi cenami, kubični meter drv kupimo pri kmetu za 50 do 55 evrov. Za nabrana drva, ki seveda niso kakovostna, saj gre za ostanke in tanke veje, bi plačali denimo 10 evrov. Malce je bilo tudi odvisno, kako si poznal gozdarja, ki je tudi kakšen meter manj zaračunal.

Danes v blokih ne kurijo več z lesom, nekoč pa so so bila drva poleg premoga edina kurjava. A v Sloveniji pol milijona ljudi živi na pragu revščine, pol njih je revnih.

»Ljudje me sprašujejo, zakaj si ne smejo nabrati drv, ki ležijo naokoli in gnijejo. Šli so na operativno enoto SIDG, tam pa so jim zelo jasno povedali, da jim ne morejo dovoliti pobirati drv v gozdu.«

Samo profesionalci

Toda odgovor Mihe Zupančiča iz službe za gozdarstvo SIDG je bil zelo jasen: »Nas zavezuje zakonodaja in pravila velevajo, da za sečnjo in spravilo lesa v gozdu lahko najamemo samo profesionalce. Se pravi poklicne, kvalificirane sekače, ki imajo opravljeno nacionalno poklicno kvalifikacijo NPK za delo v gozdu, ki je hudo nevarno. Naj vam povem, da je letna statistika nesreč v gozdu skrb vzbujajoča: približno 20 mrtvih, okoli 100 težje poškodovanih, za lažje poškodovane niti ne vemo, koliko jih je, zagotovo nekaj sto. Z ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano smo se že pogovarjali o dopolnitvi pravil, vendar še nismo našli primerne rešitve. Po zakonodaji lahko poleg lastnikov dela v gozdovih izvajajo samo kvalificirani delavci, kar pomeni, da bi sečne ostanke za kurjavo lahko nabirali samo delavci s pridobljeno nacionalno poklicno kvalifikacijo sečnje in spravila.«

Zavod za gozdove vsako leto celo zastonj organizira nekakšen osnovni tečaj ravnanja z motorno žago, kjer tečajnike tudi podučijo o osnovnih pravilih dela in obnašanja v gozdu. A niti to ne bi bilo dovolj.

»Ti tečaji so namenjeni predvsem ozaveščanju lastnikov gozdov, ki zaenkrat v svojih gozdovih še lahko sami delajo. A, kot rečeno, je zakonodaja jasna. Ministrstvo jasno zahteva NPK.«

Razmišljali so tudi, kako bi vrhovino in ostanke sečnje njihovi delavci spravili do ceste, kjer bi lahko občani les naložili in odpeljali. »To bi bilo mogoče, a se izračun ne izide več, saj bi bila ta drva predraga.«
Spravilo lesa do gozdne ceste, se pravi posek in spravilo, stane okoli 15 evrov na kubični meter, temu je treba prišteti še stroške prevoza do doma, ki so prav tako od 10 do 15 evrov za kubični meter. Potem je treba drva razžagati in spraviti, kar pomeni, da se nam v tem primeru splača kupiti že nasekana.

Nihče ne bo prevzel tveganja

Kot nam je zatrdil Zupančič, ne bo nihče prevzel tveganja. »Če se nabiralcu drv v državnih gozdovih kaj zgodi, je odgovoren SIDG, zato tega tveganja ne bo po mojem mnenju nihče sprejel.« Četudi bi, denimo, občan podpisal, da gre v gozd po drva na lastno odgovornost, tako je bilo po besedah Mohoriča včasih, to danes SIDG ne bi odvezalo odgovornosti.

Direktor Zavoda za gozdove Slovenije Damjan Oražem nam je povedal, da tovrstno nabiranje suhljadi in čiščenje vrhovine gozdovom ne škodi, prej koristi. A kot kaže, je varnostno vprašanje pretežko, preveč ljudi umre in se rani v gozdu, da bi kdor koli uradno še kdaj občanom dovolil nabiranje drv. Drvarjenje za lastne potrebe v »naših« gozdovih je verjetno umrlo.