Ne vem, kaj je slabše: absolutizem v slogu francoskega kralja Ludvika XIV., ki naj bi nekoč v 17. stoletju skoval tudi zgornji naslov, ali demokracianizem v slogu slovenskih tranzicijskih politikantov, ki mislijo, da so totalni carji, ko se enkrat dokopljejo do državnega korita.
Vsaj dvakrat sem se v svoji pravno-ekonomski nevednosti že pustil zavesti državno požegnanim ponudnikom megle: kupcem državljanskih certifikatov in prodajalcem delnic državne banke. Obakrat so moji finančni upi, povezani z državo, neslavno propadli. Skoraj bi šel še tretjič na led.
Sredi 90. let prejšnjega stoletja je bil dokaj priljubljen tako imenovani dokup let za pokojninsko dobo. Kdor je bil na faksu ali je služil vojsko, je lahko ta čas, recimo 13 mesecev v Jugoslovanski ljudski armadi, uveljavil pri nabiranju let za penzijo. A je moral plačati. Mnogi so kupili leta, predvsem taki, ki so šli zaradi faksa pozneje v službo in bi se z dokupom in po veljavnih pokojninskih zakonih lahko prej starostno upokojili.
Tudi sam sem jih hotel nabaviti, čeprav sploh niso bila poceni. Nekaj tisoč mark za leto, če se prav spomnim. A žal nisem bil dovolj priden v šoli. No, na srečo, kot vidim.
Namreč: nekaj let zatem, 2013., so v isti državi neki drugi politiki sprejeli nov pokojninski zakon, ki je zradiral famozni dokup let. Nič nenavadnega, zakoni so zato, da se zbrišejo. Ja, toda novi pokojninski zakon onemogoča uveljavljanje (po prejšnjem zakonu) že kupljenih, se pravi plačanih let, in to za nazaj, retroaktivno. Zato se je zganila varuhinja Nussdorferjeva – samo ona! – in zdaj na ustavnem sodišču izpodbija določbe o dokupu pokojninske dobe.
Slovenski politiki jokajo, češ, Hrvati ne spoštujejo arbitraže, dogovorov, sklenjenih pri najvišjih evropskih instancah. Ja, kaj pa sami počnejo – lastnim državljanom?! Najprej nam nekaj predpišejo, potem se pa sredi igre preprosto ne grejo več. Dokup let je le še ena nacionalizacija, daleč stran od vojne in enopartijskega sistema.
