Država od diplomata ni izterjala denarja

LJUBLJANA – Nekdanji slovenski veleposlanik v Atenah Vladimir Kolmanič si lepšega darila ob zaključku preteklega leta preprosto ne bi mogel želeti. Državi mu namreč iz lastnega žepa ne bo treba plačati 10.000 evrov, ki mu jih je ministrstvo za zunanje zadeve daljnega leta 2007 nakazalo, da je lahko lastniku rezidence v Atenah plačal depozit v višini dveh najemnin. Problem je namreč takrat nastal po tem, ko ta isti najemodajalec ob prenehanju najemne pogodbe omenjene vsote ni vrnil. Na koncu je tako država ostala brez 10 tisočakov, in ker je bila prepričana, da bi jih ji moral vrniti nihče drug kot Kolmanič, je proti njemu vložila tožbo.

Tako delovno in socialno sodišče v Ljubljani kot tudi ljubljansko višje sodišče, kamor se je s pritožbo obrnil Kolmanič, sta ves čas menili, da je bila takrat odgovornost na strani nekdanjega veleposlanika. Vedel naj bi namreč, da kot najemnik v pogodbi nastopa on, tudi zato, ker je znesek depozita najemodajalcu plačal iz lastnih sredstev, nato pa je denar prejel od delodajalca. Višje sodišče je med drugim tako zavrnilo njegove navedbe, da bi ministrstvo lahko zadržalo plačilo dveh mesečnih najemnin, saj zakonodaja tega ni dopuščala, poleg tega so se stranke v pogodbi iz leta 2009 izrecno strinjale, da depozit ne more biti del najemnine. Po Kolmaničevih besedah je bil namen selitve rezidence leta 2007 v znižanju stroškov. Pozneje, leta 2009, so rezidenco še enkrat preselili, a le dve nadstropji više v isti stavbi, in spet le zaradi zniževanja stroškov. Je pa nekdanji veleposlanik pred svojim odhodom iz Aten septembra 2010 menda dobil pisno izjavo lastnika rezidence, da prostore prevzema v ustreznem stanju in da bo depozit vrnil veleposlaništvu. Ob primopredaji pa je začasni odpravnici poslov Darinki Bogdanović svetoval, da naj v skladu z uveljavljeno diplomatsko prakso zadrži plačilo zadnjih dveh najemnin in z lastnikom najprej obračuna stroške. Prav isto ji je menda svetovala tudi nepremičninska agentka. Ta je namreč takrat posebej opozorila, da ima lastnik finančne težave. Ta pa je nato depozit zadržal zaradi domnevnih stroškov, ki jih je še imel.

Kolmanič je sicer, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, z najemodajalcem sklenil dve najemni pogodbi, a ne v imenu države, kot je zatrjeval, ampak v lastnem imenu. Že res, da s tem, kot je bilo še prepričano sodišče, ni kršil nobenih splošnih aktov, je pa tako onemogočil ministrstvu oziroma državi, da bi kot pogodbena stranka od najemodajalca zahtevala vračilo depozita. Višje sodišče pa je pri tem opozorilo tudi, da ministrstvo od lastnika rezidence ne bi moglo dobiti vrnjenega depozita niti po sodni poti, saj ni bilo stranka sklenjenega najemnega razmerja.

Rezidenca predstavlja državo

Celoten primer je na koncu pod drobnogled vzelo še vrhovno sodišče, ki pa je s sodbo vse obrnilo na glavo in tako Kolmaniča opralo kakršne koli odgovornosti. Opozorilo je namreč, da je sodišče prve stopnje kot ključno dejstvo v tem sporu štelo, kdo je bil stranka najemne pogodbe, »to pa ima za posledico zmotno uporabo materialnega prava«. Z drugimi besedami to pomeni, da dejansko ne gre za spor med nekdanjim veleposlanikom in najemodajalcem, ampak za spor med nekdanjim veleposlanikom in državo. Glavno vprašanje, na katero je treba po mnenju vrhovnega sodišča v tem primeru odgovoriti, je, ali lahko država od Kolmaniča zahteva vrnitev 10.000 evrov, ki jih je zagotovila za najem rezidence, če ta isti denar najemodajalec ni vrnil nekdanjemu veleposlaniku oziroma državi.

»Po presoji revizijskega sodišča je odgovor na zgoraj zastavljena vprašanja ključno, da je toženec kot veleposlanik najemno pogodbo sklenil za prostore rezidence, kar sta nižji sodišči spregledali,« piše v sodbi vrhovnega sodišča in še: »Prostori diplomatskega predstavništva predstavljajo tožnico, odražajo njen ugled in se uporabljajo za izvrševanje njenih nalog. Dejstvo je, da bi morala kot pogodbena stranka pri najemu prostorov rezidence nastopati tožnica. To izrecno določajo tudi Navodila o finančnem in materialnem poslovanju diplomatskih predstavništev in konzulatov Republike Slovenije z dne 30. 5. 2011.« To, da je takratni veleposlanik takrat nastopal kot najemnik, ne pa država, pa za slednjo ni bilo sporno, saj to do 1. 6. 2011 ni bilo v nasprotju z njenimi notranjimi akti. »Tožnica je za najem teh prostorov vedela, ga predhodno odobrila, plačevala najemnino in priskrbela sredstva za depozit,« so ugotovili sodniki in še zapisali: »Zneska 10.000 evrov tožnica torej ni izplačala tožencu, pač pa najemodajalcu.« Prav tako podzakonski predpisi, na katere se je sklicevala država in na katere sta se pri presoji oprli nižji sodišči, ne določajo, da bi moral Kolmanič državi iz lastnih sredstev nadomestiti znesek položenega depozita, ki ga najemodajalec ni vrnil. »Kakor pravilno navaja toženec v reviziji, bi bila njena terjatev upravičena, če bi dokazala odškodninsko odgovornost toženca, česar pa ni storila, saj tega ni niti zatrjevala,« sklenejo sodniki, ki so hkrati državi naložili še plačilo 3453 evrov sodnih stroškov.