Dandanašnji je umetnikom težko, s svojim delom jih večina ne more preživeti; bodisi s pisanjem, slikanjem, kaj šele kiparjenjem še za kruh ne zaslužijo, če malce pretiravam, pa naj mi ne zamerijo. Toda zdi se, da je še najhuje kiparjem in tudi – resda – redkim kiparkam. Kdo pa bo danes, ko še za zdravstvo, šolstvo in socialo nasploh ni denarja, naročal kipe? Država? Niti približno. Bogati zasebniki, tajkuni? Se vam meša. Morda se motim, toda edina bogata Slovenca, ki ju zanimata kultura in likovna umetnost konkretno, sta Janez Škrabec in Igor Lah, pa še slednjega razen del slikarja Zorana Mušiča drugi naši likovni umetniki ne ganejo preveč, vključno z legendarnimi impresioniosti. Toda v zlatih časih kiparja Stojana Batiča, letos praznuje 90 let, je bilo drugače, zlasti zanj in še nekatere, ki so bili dvorni kiparji, kar pomeni – pravi za takratno partijsko oblast.
K rudarjem
Batič, doma iz revirjev, rojen v Trbovljah, je odraščal med rudarskimi otroki, a je že zgodaj pokazal zanimanje in talent za umetnost – veliko je bral, ustvarjal z glino in risal, ker je z materjo živel v bližini opekarne, je imel materiala dovolj. Med vojno se je, da bi se izognil mobilizaciji v nemško vojsko, pridružil rudarjem, nato pa je na svoj 19. rojstni dan odšel k partizanom. Bil je v kulturniški skupini Kozjanskega odreda in vojni dopisnik pa tudi med osvoboditelji Maribora. Študent današnje akademije za likovno umetnost in oblikovanje z indeksom številka 1 je leta 1949 diplomiral pri profesorju Borisu Kalinu ter leta 1951 končal specialko pri Frančišku Smerduju. Ob koncu 50. let je s pomočjo štipendije obiskal Pariz, kjer je nanj velik vtis naredil Ossip Zadkine, v čigar ateljeju se je izpopolnjeval.
Njegov prvi spomenik Talec v Radohovi vasi je nastal že 1946., tedaj je imel rosnih 19 let, svojo prvo samostojno razstavo pa je imel leta 1952 v Mali galeriji v Ljubljani. Leta 1960 je dobil Prešernovo nagrado za kiparski ciklus Rudarji, vsega skupaj pa kar 38 javnih spomenikov in vrsta drugih kipov krasi parke in druge javne prostore v naši deželi. Prav on je dal Ljubljani prvo vrtljivo kiparsko kompozicijo v javnem prostoru, to je Urška s podvodnim možem na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču.
Risala mrtve mačke
Devetdesetletnik pa je tudi njegov sošolec na akademiji, generacija 1945, Karel Zelenko, ki je po prvih kiparskih korakih stopil na slikarsko pot in v slovenski likovni umetnosti najprej zaslovel kot grafik in eden pomembnih predstavnikov ljubljanske grafične šole.
Natančno 125 let pa letos mineva, odkar se je na Bledu rodila naša prva kiparka Karla Bulovec. Oče Ivan je bil trgovec pol slovenske, pol italijanske krvi, mati Evstahija pa Grkinja. Karla se je odločila, da bo kiparka, kar je bilo za čase pred več kot 100 leti nekaj neverjetnega. Kljub vsemu je leta 1922 diplomirala na akademiji v Pragi in pred 2. svetovno vojno kar precej kiparila, a kaj ko ni nič prodala; zaradi pomanjkanja sredstev je kiparila zgolj v neobstojnem mavcu. Po vojni je bilo v materialnem smislu še huje, zato se je posvečala zgolj risbi, v glavnem je risala (mrtve) mačke z ogljem na papir. Njen edini ohranjeni spomenik Antonu Martinu Slomšku stoji v Celju. Umrla je 1957. na Golniku tako kot mati – za tuberkulozo.
Leta 1930 se je poročila s še večjim ekscentrikom in boemom, pisateljem in dramatikom Ivanom Mrakom (1906–1986), ki je bil v Ljubljani rojen očetu gostilničarju, lastniku gostilne Pri starem Rimljanu na Rimski cesti 4, pozneje znamenitem Mraku. Ivan je bil 11 let mlajši od Karle, njun zakon in ljubezen nasploh pa zgolj platonična, Mrak ga je v svojih spominih prikazoval kot duhovno bratstvo, ki v vsem presega običajne vezi med moškim in žensko. Znano je, da sta bila njegova dolgoletna spremljevalca in ljubimca sicer filozofsko navdahnjeni Miran Kavšek in ekscentrični slikar Krištof Zupet, po mnenju mnogih še vedno eden najboljših slovenskih portretistov. Mrak je bil še pred začetkom homogibanja najbrž edini znani Slovenec, ki je odkrito in glasno, včasih tudi zloglasno živel kot homoseksualec.
Sta si bila Mrak in Bulovčeva torej v oporo? V materialnem pogledu gotovo ne, oba sta bila revna kot cerkvena miš in oba popolnoma nesposobna za vsakdanje življenje. Skupaj sta živela v podvojeni bedi, lahko preberete v knjigi Pozabljena polovica s podnaslovom Portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem, ki je izšla pred leti.
So pa slovenski kiparji in kiparke še kako povezani v različna omrežja, marsikdaj tudi družinska. Tako je tudi hčerka kiparja in Batičevega profesorja na akademiji Smerduja kiparka, gre kajpak za Mojco Smerdu (poročena z likovnim gurujem Aleksandrom Bassinom). Tudi njen sin je kipar in še vizualni umetnik, to je Tobias Putrih, rojen leta 1972, ki v glavnem ustvarja čez lužo. Tudi njegov pokojni oče je bil namreč kipar, in sicer je to bil Boštjan Putrih.
Ivan Mrak in Karla Bulovec Mrak
Mrak je bil zagotovo eden največjih posebnežev med slovenskimi umetniki. Že samo njegova pojava, glas in starinski jezik prerokov, v katerem je govoril, so dokazovali, da sta si z usodo na ti. V mladih letih se je bil pripravljen za svoj prav tudi sklofati, če je bilo treba. Ko je dal leta 1925 na svetlo Obločnico, ki se rojeva (napisal Mrak, režiral Mrak, igral Mrak v Mrakovem gledališču, vstopnice pa je pobirala, zavese narazen vlekla in luči prižigala ter ugašala Karla Bulovec, mojstrica za risbe z ogljem, slovenski ženski Michelangelo,) je kritik napisal nekako takole: »Ko smo še hodili k vašemu blagopokojnemu očetu na rake in rdeče vino, je bilo v vsakem rakovem repku in vsakem kozarčku več poezije kot v vsej vaši Obločnici.« Mrak mu je odgovoril, da njegova Obločnica ne more presvetliti plitvih možganskih vijug gospoda kritika in kako si drzne imenovati njegovega očeta, kritik pa se je potem opravičil, ker je imenoval očetovo ime vštric z njegovim, in tako dalje. Že na premieri se je občinstvo razdelilo na dva tabora, ki sta se po predstavi pred domom stepla. Da bi pomirili vročekrvneže, so vmes posegli gasilci ter Bulovčevo, Mraka in dva igralca iz varnostnih razlogov napotili skozi zasilni izhod. Čez pet let se je Bulovčeva poročila z Mrakom in bila odtlej Karla Bulovec Mrak. Kdo od njiju je bil večji ekscentrik in boem, ne bo nikdar jasno.
