Po pravici povem, da ne znam natanko definirati pojma civilna družba, vem samo, da je v Sloveniji ni. Ker če bi bila vsaj malo razvita, država ne bi bila tako gnila.
Pogledal sem na internet, ta obče dostopni vir informacij, in v civilno družbo naj bi spadale razne nevladne, humanitarne in naravovarstvene organizacije, pa tudi potrošniki in mediji.
Z mediji je tako, da naj bi bili četrta veja oblasti, pa smo se že zdavnaj posušili in odpadli. Ne more veja zeleneti, če je drevo odmrlo.
Potrošniki smo pa vsi. Smo vsi civilna družba?
Po mojem se civilna družba pri nas vzpostavlja v obliki civilnih iniciativ. Trenutno je štala v Stražišču pri Kranju, kjer hoče ena firma pojačati predelavo nevarnih odpadkov, okoliški prebivalci, ki tam živijo, so šli pa v zrak in začeli zbirati podpise. Več kot 1000 so jih do danes zbrali tudi na Dolenjskem, kjer zaradi smrdljivih smeti na regionalni deponiji ljudem živeti ni. Posebna oblika civilne iniciative je bil revolt prebivalcev Ambrusa, ko je ciganska družina Strojanovih šla dokončno predaleč, in zdajšnji štrajk rudarjev v rudniku Trbovlje-Hrastnik. Ljudje imajo preprosto dovolj prevar, laži, skratka moralne izprijenosti, ki je na politično-ekonomskem podiju postala ne le široko tolerirana, ampak celo uveljavljena norma. Bog ne daj, da bi se našel kakšen pošten menedžer, bi ga takoj potolkli.
Problem teh civilnih iniciativ pa je, da so praviloma reakcija. Odziv. Vse, od komunalno neurejene industrijske cone v Stražišču do ujčkanja Strojanovih, je maslo države, katere koli vlade pač že. V normalni družbi tako daleč sploh ne bi moglo priti.
In kako naposled vzpostaviti normalno družbo? Civilne iniciative, ki nastajajo zaradi zgolj posameznih problemov in potem, ko se ti rešijo (ali pa niti ne), spet zamrejo, bi se morale širiti, združevati, rasti. Ni dovolj vzrojiti, ko serjejo pred tvojimi vrati, treba je dojeti, da je cela država naše dvorišče.