Država Kuzmiču že vzela dom, zdaj hoče še 3000 evrov

GORJUŠE – Slovenija je trenutno polna brezdomcev. Na Gorjušah nad Bohinjem je eden tistih, o katerem smo pisali že dolgo tega, preden so na naša vrata potrkali tisti z Bližnjega vzhoda. »Stres, šok in obup!« je v kratkih besedah opisal svoje življenje Darko Kuzmič, mož, ki so mu ljubega 5. novembra 2013, tik pred rojstnim dnevom, prek uradnih pooblaščenih državnih uslužbencev podarili izjemno darilo: z močjo zakona in predpisov so mu porušili njegov skromni dom v Ribčevem Lazu v Bohinju. Dva dni po rušenju se je zakon, ki bi lahko zravnal s tlemi katero bolj vnebovpijočo črno gradnjo gospodov in gospa na visokih položajih, nenadoma znašel v zamrznjenem stanju, in tam je bolj ali manj še danes. »Ni bilo dovolj, da so mi izstavili račun za 18.000 evrov za rušenje mojega doma in da so mi pokradli mojo lastnino in uničili življenje,« pove Kuzmič, ki trenutno živi v občinskem neprofitnem stanovanju na Gorjušah v Bohinjskem kotu: »To so storili kljub takrat že veljavnim evropskim direktivam, ki pravijo, da se človeku ne sme rušiti objekta, če je ta njegov dom. Država me je zbrcala pod smreko, ne da bi se vprašala, kje bom živel. Streho nad glavo mi je dala občina Bohinj, ne pa Slovenija, ki bi mi morala zagotoviti nadomestno stanovanje. Sem edini Slovenec v Evropski uniji, ki so mu porušili dom. Vsi moji prijatelji z vrha države, ki so si kariero delali prek nekdanje Zveze prijateljev mladine Slovenije, so se poskrili, kot da se bojijo, da bi na plan prišla njihova sramotna preteklost v sobah nekdanjega mladinskega doma v Bohinju, kjer sem bil zaposlen in kjer sem imel za domom tisto vsem v državi tako motečo hiško.«

Naj grem s culo v Nemčijo?!

Darko je ponosen na preteklost, na to, da je delal v hotelu, ki ga je upravljala socialistična mladina: »Tam sem bil zaposlen. Rad bi že končno razčistil: nisem bil politično nastavljen. Politiki mladinske socialistične organizacije so si tam delali kariero, jaz pa sem za njimi brisal ves drek in umazanijo po sobah mladinskega hotela, nič drugega.« »Zakaj je bilo treba mojemu bratu porušiti dom?« se sprašuje Milan, ki je pomagal starejšemu bratu Darku vzdrževati dom v Ribčevem Lazu: »Tudi jaz vem veliko o dogajanju v tem hotelu, ki je danes center šolskih in obšolskih dejavnosti, na lastne oči sem videl marsikaj.«

Kuzmičeva se pogledata, Darko pove: »Danes prosim za službo, pa je ne dobim, niti za en mesec. Kot da bi kdo hotel, da izginem iz Bohinja in poniknem v anonimnosti. Najbolje bi bilo, da poberem culo in grem s temi reveži begunci nekam v zbirni center v Nemčijo ali kaj? Pred nekaj dnevi je bila seja v državnem zboru, kjer so obravnavali kršenje človekovih pravic pri nas. Bil sem tam. Trajala je tri ure. Dve uri se je govorilo o Janezu Janši, pol ure o beguncih in pol ure o nas, drugih Slovencih. Ko je poslanec Jožef Horvat omenil moje ime, je nastala tišina. Potem je bilo konec seje.«

Po vsej kalvariji z rušenjem hiške v Ribčevem Lazu, ko je Kuzmič že upal, da je res vsega konec, je pred dnevi na Gorjuše prejel novo uradno pisanje. Kaj pisanje, prišel je poziv k plačilu 2908 evrov najpozneje v petnajstih dneh. Človek, ki je ostal brez strehe nad glavo, mora državnemu pravobranilstvu poplačati pravdne stroške! Kuzmič je odločen: »Nisem sam sprožil postopka, zato naj državno pravobranilstvo po dokumentih najde tistega, ki je bil iniciator postopka, pa naj jim on plačuje te stroške.« Nato oba Kuzmičeva, po rodu iz prekmurskih Sebeborcev, povesta: »Ali je bilo treba, da se ruši tista hiška? Tam danes ni nič, nastal pa je socialni problem, torej Darko Kuzmič, ki ga nosijo vsi slovenski davkoplačevalci.« Brat Milan nadaljuje: »Kršene so mu bile vse pravice, ki si jih je bog izmislil, in to bo dokazano na evropskih sodnih instancah. Bojim pa se, da moj brat ne bo zmogel več pritiska in se mu bo utrgalo po vsem tem, kar je prestal, predvsem pa zaradi tega, ker nobenemu od črnograditeljev niso porušili njihovih gradov, njemu pa so uničili vse, za kar je garal. Za čisto preprosto pravico gre, ne za pravne finte.« Najbolj znani brezdomec v Sloveniji nadaljuje: »Samo v Bohinju je šeststo črnih gradenj, po Sloveniji jih je desettisoče. Zakaj ravno meni?«

Zapor ima vsaj streho

Darko Kuzmič državi do danes ni poplačal niti enega centa stroškov, ki mu jih je odmerila. »Kaj naj pa naredim? Od kod naj pa vzamem? Ker je bilo rušenje v državnem interesu, bi mi lahko še isti večer našli streho nad glavo, ne pa da sem ostal na sedežu avtomobila. Nihče, ki je iz proračuna plačan za varovanje človekovih pravic, me ni vprašal, kje bom spal. Nismo tako lepi in dobrohotni, kot se Slovenci zdaj s temi begunci kažemo navzven.« Darko se zaveda, da se časa nazaj ne da zavrteti. In zaveda se tudi, da ni sposoben poplačati teh zanj obupno visokih denarjev. »Država me bo, ker ne bom mogel plačati teh stroškov, ki mi jih je odmerila, mirno poslala v zapor. Ampak kaj bodo imeli od tega? Dodatne stroške, kaj pa drugega. No, pa če sem malo hudoben: bom imel vsaj zagotovljeno streho nad glavo in celo redne obroke. Ampak... Miru pa ne bom dal, dokler bom migal, bom glasno ropotal o črnih gradnjah in nemarnih dejstvih o zlizanosti politike in črnograditeljev pri nas. In – med nami povedano – ne bojim se niti tega, da bi se mi kaj zgodilo. Leto pred rušenjem je brat v hiški opazil dva naboja, ki sta se po strelu zarila v les. Je bilo to opozorilo, naj se poberem? In ko se nisem odločil za odhod, so mi pa rušili? Nisem odnehal iskati pravice in je ne bom niti zdaj, ko sem že ob vse, ob streho nad glavo in dostojanstvo.«