Država kriva, da je postal razvalina

LJUBLJANA – Nekaj sto ljudi se vsako leto zaradi sumov takšnih in drugačnih lumparij znajde v policijskem pridržanju, večina jih gre mimo soja medijskih žaromotev, saj so za javnost nepomembna, verjetno precej osamljen pa je primer Romanija Radanoviča. Seznam, kaj vse je šlo pri njem narobe, je predolg, da bi ga stlačili v teh nekaj vrstic.

Radanovič je vrsto let dokazoval, da je zaradi policijske aretacije leta 1999 postal živčna razvalina. »Družaben, aktiven, sposoben, vodil je podjetje,« je le prijeten spomin, ki je ostal njegovi mami, saj je na sodišču pojasnila, da zdaj živi v povsem drugem svetu.

Delivci pravice so ocenili, da je državni represivni aparat res soodgovoren za njegovo okvarjeno zdravje, a so njegov tožbeni zahtevek (72 tisočakov in mesečno rento) precej oklestili.

Prelomno je bilo poletje 1999, ko so 31. avgusta zjutraj na njegovem domu nenapovedano potrkali krški možje v modrem ter opravili hišno preiskavo. Iskali so namreč žige, s katerimi je domnevno ponarejal carinsko dokumentacijo in si izplačeval prometni davek od prodaje blaga hrvaškim državljanom. Iskanega niso našli, a so ga kljub vsemu odpeljali v policijsko pridržanje. Od takrat naprej je šlo vse narobe.

»Še preden smo odšli na policijo, smo se ustavili pri osebnem zdravniku, saj sem bil naročen na pregled. Krvnega pritiska sem imel 230/140, zdravnik mi je dal injekcijo in ocenil, da moram v bolnišnico. A kriminalista tega nista upoštevala. Na policijski postaji v Krškem so mi povedali, da me bodo pridržali, čeprav so najprej rekli, naj grem z njimi samo, da dam neko izjavo. Zaprli so me v celico, meni pa so živci povsem popustili. Z glavo sem tolkel ob steno, zaradi visokega pritiska pa sem mislil, da mi bodo izpadle oči, v ušesih sem slišal šumenje,« je le del tega, kar je doživljal zaprt za štirimi stenami.

Na bolniški in zavodu za zaposlovanje

Oškodovanec po policijskem pridržanju ni več delal, saj je bil kakšna tri leta vseskozi na bolniškem dopustu, dve leti je bil tam, kjer se končajo sanje – na zavodu za zaposlovanje. Nesposobnost za delo ga je pahnila v predčasno penzijo. Med drugim ga je močno prizadelo, ker sta si z otrokom popolna tujca, saj se zaradi bolezni z njim ni mogel ukvarjati, z ženo pa sta se sporazumno razšla. Zdaj živi pri mami, vse dneve preleži, saj ni sposoben za nikakršno delo, je opisal svoj vsakdanjik. Hrbet pa so mu obrnili tudi prijatelji in znanci, saj ga imajo za »čudnega«.

Zaradi zdravstvenih težav je bil tudi hospitaliziran, vseskozi potrebuje ustrezna zdravila in pogovor s psihiatrom. Težave je blažil z množico tablet, ki jih je počasi začel splakovati še z alkoholom, zato je padel tudi v komo. Kopica tablet in večletno zdravljenje še zdaleč nista prinesla dobrih rezultatov, saj zdaj nima le psihičnih težav, zaradi vsega je dobil še okvaro jeter in ledvic.

Pred precej zahtevno nalogo so bili sodniki ljubljanskega okrožnega in višjega sodišča, saj so morali oceniti, ali in predvsem koliko je k okvarjenemu psihofizičnemu stanju pripomoglo nekajurno policijsko pridržanje. V pravdnem postopku je okrožna sodnica ocenila, da je za tožnikove težave soodgovorna tudi država, vendar ne v takšni meri, kot je to vztrajal tožnik. Prisodila mu je 4900 evrov odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi okrnitve svobode, 22.000 evrov za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skoraj 5800 evrov že zapadle rente in 160 evrov mesečne rente. V presežku pa je prvostopenjsko sodišče tožnikov zahtevek zavrnilo.

Pravobranilstvo se z odločitvijo sodišča ni strinjalo, zato so se pritožili in delno jim je uspelo. Višje sodišče je tako pred dnevi razsodilo, da se 22.000 evrov odškodnine spremeni v 12.518, v preostalem delu pa tožbeni zahtevek zavrne, zakonske zamudne obresti od zneska 12.518 evrov in 4900 evrov (odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi okrnitve svobode) pa tečejo šele od 12. junija 2013 dalje, višji obrestni tožbeni zahtevek so zavrnili. Radanovič je ostal tudi brez mesečne rente.