Država jih ne sliši, divjina napreduje

KOČEVJE – »Trop divjih prašičev, ki dela škodo v tem delu kmetije, imam preštet,« pravi Andrej Senekovič, kmet iz Kačjega Potoka na Kočevskem: »Šest je ozimcev, torej enoletnih prašičev, in štiri svinje.« Te divje živali, katerih število se seveda spreminja, jim vsako leto razrijejo kakšnih 20 hektarjev kmetije in letos ni nič drugače. A najhuje še pride. Ko se bodo po travni ruši maja zapodili mladi merjasci. In rili.

Zdaj komisija po kočevskih kmetijah ocenjuje škodo, ki so jo v minulih mesecih naredili divji prašiči. »Mir imamo le pozimi, ko je vse zmrznjeno. Takrat ne rijejo po zemlji,« je razložil Gregor Senekovič, ko je razkazoval njihovo 176 hektarjev veliko kmetijo, na kateri imajo 60 krav in 85 ovac. Območja, kjer so zemljo razrili merjasci, so razpršena. Tam, kjer so travno rušo obračali pred meseci, je zemlja svetlejša, kjer so rili pred kratkim, je razbrazdana in temnejša.

Leto dni neuporabno

Divji prašiči tako iščejo hrano. Pod zemljo brskajo za ogrci, majskimi hrošči, deževniki. Del problema je dejstvo, da je večina kočevskih kmetij ekoloških in so njihove živali vse leto zunaj, na prostem. Krave za seboj puščajo kravjeke, pod katerimi se razvijejo gliste. Če je pravi čas, te pobegnejo v zemljo in tam ni škode, če pa jih zavohajo divji prašiči, je vse razrito.

Jasnega pravila, kam pridejo, ni. Senekovičevi imajo do hiše tri pasove ograj za ovce, pa divji prašiči in jelenjad vseeno pridejo do njih.

Vse, kar razrijejo, morajo kmetje sanirati. Tako uničenih travnikov ni mogoče kositi. »Vse, kar je razrito, moramo pomulčati in posejati travo,« razloži Gregor Senekovič. Zemljišče, ki so ga razrili merjasci, leto dni ne prinaša nobenega prihodka. Zemljo in travo, ki so jo živali iztrgale iz travne ruše, morajo s stroji najprej zmleti in poravnati, potem posejati travo. Kot ekološki kmetje morajo sejati z ekološkim semenom, ki je dražje od konvencionalnega.

Če zemljišča ne bi uredili, bi bile razrite površine neuporabne za kmetovanje in bi se poznalo pri subvencijah. Pa še nevarno je, opozarjajo kočevski kmetje, ker na takih površinah hitro poškoduješ stroje. Če bi razrite dele trave in zemlje – oziroma važe – med košnjo dobili v silažo, bi to škodilo ovcam in kravam. Lahko celo poginejo. Da ne omenjamo listerioze, bakterije, ki se prenaša z iztrebki in važami.

»Tu je kmetovanje drugačno kot v drugih predelih Slovenije,« podari Gregor. »Kočevska je posebna, ker je to okolje še dodatno obremenjeno z zverjadjo in jelenjadjo, poleg tega pa je velik problem tudi zaraščanje kmetijskih površin.« A kdo jih posluša oziroma sliši? Nihče. Toda kulturna krajina izginja, divjina pa napreduje, tako da je v občini Kočevje že več kot 80 odstotkov ozemlja pod gozdom. Gozd pa se širi neverjetno hitro: zemljo zapustiš in je tam takoj robidovje, za njim pa ostale pionirske drevesne vrste in zatem gozd.

Kmetija Senekovič je – podobno velja tudi za druge kočevske kmetije – v nekdanji kočevarski vasi. Ko so se na začetku druge svetovne vojne prvotni prebivalci, kočevski Nemci, izselili, je ostalo območje skorajda prazno. Z desetletji so izginile hiše in vse, kar je spominjalo na vasi. V Kačjem Potoku je bilo leta 1930 celo 96 prebivalcev, zdaj so le trije. Oziroma jih sploh ne bi bilo, če ne bi bilo kmetije Senekovič.

Barantajo
 kot na tržnici

Ta kmetija je značilna kočevska kmetija, kjer imajo kmetje zemljo najeto, ne pa v lasti. Senekovičevi kmetujejo od leta 1990 in se vseskozi ukvarjajo tudi z divjimi živalmi in z lastnikom zemljišča, državo. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, ki upravlja te površine, pogoje najema spreminja, kmete pa najbolj jezi, da državni uradniki ne razumejo, da zaradi posebnosti Kočevske niso primerljivi z drugimi kmeti po Sloveniji.

Koliko kmetov po Sloveniji pa še ima cel zverinjak na svojih površinah? Toda jasnih kriterijev, kaj je 10- ali 100-odstotno uničeno zemljišče zaradi divjih prašičev, ni. Poleg tega škodo na kmetijskih površinah ocenjuje lovec, ne pa kmetijec, ki bi razumel, kaj pomeni uničeno zemljišče.

»Kriteriji bi morali biti popolnoma jasni, ne pa da barantamo kot na tržnici,« opozarja kočevski kmet. Prav tako ni prav, da kvadraturo škode ocenjujejo po delih, ki so poškodovani, kmetje pa morajo s stroji sanirati veliko večje površine. Pa tudi znesek, ki ga dobijo za sanacijo, je nižji kot pred leti, saj so – to je le ena zanimivost – strojne ure določene po ceniku iz leta 2008.

Še huje je, da postanejo površine, kjer rijejo divji prašiči, trajno degradirane. Po navadi se vračajo iz leta v leto in vrhnja plast travinja se spremeni. Počasi to ni več travna ruša, ampak se širi trdoživ plevel. Pa bi, dodajajo kmetje, imeli manj problemov, če bi bilo teh živali manj oziroma bi za merjasce imeli krmišča, tako kot je nekoč že bilo oziroma je še vedno na Hrvaškem. Tako pa je zgodba znana, dodajajo: »Če jeseni hrane ne bo, bodo divji prašiči spet tu.«