Država je začela jemati že otrokom

LJUBLJANA – Z začetkom leta je ministrstvo ukinilo plačevanje učne pomoči. Za 3,3 milijona evrov prihranka so učitelji ostali brez plačila za svoje delo, učenci ob dosedanjo individualno strokovno pomoč, celotna skupnost pa ob lepšo prihodnost. »Tistim, ki so pomoči potrebni, to jemljemo,« je jasen Branimir Štrukelj, glavni tajnik Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (SVIZ), ko komentira zadnji ukrep ministrstva za izobraževanje. Šole so prvi delovni dan letošnjega leta dobile okrožnico, da je začasno ukinjeno financiranje učne pomoči, ki je ena od oblik dodatne strokovne pomoči (DSP). »Ali lahko komu rečeš, da za delo ne bo plačan? Sredi šolskega leta? To je nerazumljivo,« pravi Milan Rejc, ravnatelj OŠ Gorje in predsednik Združenja ravnateljev osnovnih šol Slovenije, in dodaja, da bo vsaka šola ta problem reševala po svoje: »Na osnovnih šolah bomo imeli 450 praks.«

Učitelj ob 191 evrov

Peter Pirc je ravnatelj OŠ Zbora odposlancev Kočevje, kjer imajo 503 učence, med njimi 25 otrok s posebnimi potrebami. Prizna, da je odstotek otrok, ki potrebujejo učno pomoč, majhen, a eden od razlogov je v tem, da romskim otrokom pomagajo v okviru ur, ki so namenjene le njim. »Na naši šoli imamo na srečo le enega učitelja, ki ima štiri učne ure pomoči na teden, kar pomeni na mesec 16 ur. Ura učne pomoči v bruto znesku je vredna 11,94 evra. Torej bo ta učitelj prikrajšan za 191 evrov na mesec, za kar pa sva bila na začetku leta dogovorjena,« pravi Peter Pirc.

Učne pomoči ne bodo ukinili, a se bodo morali organizacijsko prilagoditi. Verjetno bo ena od rešitev združevanje učencev v manjše skupine, vendar bo delo oteženo. »Otroci s posebnimi potrebami so zelo različni,« razloži Peter Pirc. Težko bo, na primer, na učni uri skupaj učiti hiperaktivnega otroka in takega, ki vse dela upočasnjeno, in če – ni redko – imata oba še druge različne pridružene težave in je eden dislektik in odličen matematik, drugi pa s specifičnimi aritmetičnimi težavami. Podobno bo težko vključiti učenca, ki ima motnje avtističnega spektra, razloži Pirc: »Z njim dela dve uri na teden psiholog, dve uri pa ima učno pomoč. Od teh dveh ur potrebuje eno uro učne pomoči pri slovenščini in eno uro pri matematiki. Kako naj bi se tak otrok priključil skupini učencev za učno pomoč? Izjemno težko...«

Simona, mama dveh otrok s posebnimi potrebami, je na strani SVIZ zapisala: »Ukinitev te pomoči gre na škodo otrok, ki so menda naše največje bogastvo. Starši otrok s posebnimi potrebami smo že tako porinjeni na rob in prepuščeni samim sebi, če le naši otroci niso težko gibalno ovirani. Na nas je, da plačujemo terapije, kakor vemo in znamo, da pa morda nekoč naši otroci le ne bodo 'večni socialci' in bodo morda celo preživljali sami sebe – zato, ker si starši trgamo od ust, da vlagamo v otroke!«

V Avstriji ravno obratno

Na Zvezi prijateljev mladine Slovenije opozarjajo na vedno večji razkorak med otroki zaradi njihovega socialnega statusa. Breda Krašna, generalna sekretarka Zveze prijateljev mladine, opozarja, da so že lani, pred začetkom šolskega leta, opozarjali, da je vedno več interesnih dejavnosti v šolah plačljivih: »Družine, ki so v socialni stiski, si teh stroškov ne morejo privoščiti, zato otroci na interesne dejavnosti ne hodijo. S tem naše otroke razslojujemo: eni lahko na te dejavnosti hodijo, drugi pa te možnosti nimajo.«

Nadaljevanje problema je ukinjanje učne pomoči. »V Sloveniji imamo 55.000 otrok, ki živijo pod robom revščine, oziroma jih je še več,« pravi sogovornica, ki opozarja, da ti varčevalni ukrepi prinašajo še več krivic in stigmatiziranj otrok. Povedano drugače: »Varčujemo na napačnih koncih!« Štrukelj meni podobno: »Ukinjanje financiranja učne pomoči bi bilo razumljivo, če ne bi prizadelo oziroma zožalo kakovosti in obsega dodatne strokovne pomoči, ki je za občutljivo skupino učencev pomembna.«

Štrukelj je prepričan, da je za takimi ukrepi prepričanje, da je mogoče priti iz krize tudi na račun izobraževanja: »Toda to je zgrešen pogled, ki se ga v številnih evropskih državah zavedajo. V Avstriji in še kje so v času krize povečali sredstva za izobraževanje, ker je to naložba v prihodnost, ki lahko državo pripelje iz krize.«

Za majhno Slovenijo bo dolgoročno še toliko bolj pomembna naša velika primerjalna prednost – izobraženo prebivalstvo, pravi Štrukelj, ki še dodaja, da kar nekaj evropskih raziskav kaže, da imamo predvsem pri naravoslovnih predmetih in matematiki izobraževalni sistem, zaradi katerega smo nad evropskim povprečjem. Vprašanje je seveda, do kdaj …

Simona Fajfar Ukinitev učne pomoči gre na škodo otrok, ki so menda naše največje bogastvo, je besna ena od mam. (foto: simona fajfar) »V Sloveniji imamo 55.000 otrok, ki živijo pod robom revščine, oziroma jih je še več,« opozarja Breda Krašna, generalna sekretarka Zveze prijateljev mladine Slovenije. »Otroci s posebnimi potrebami so zelo različni,« pravi Peter Pirc, ravnatelj OŠ Zbora odposlancev Kočevje.