UNEC, OBREŽJE – Jure Jurko Jurenec je strasten motorist, celo tako, da je leta 2013 (tik pred njegovim domačim pragom v Uncu) le malo manjkalo, pa bi šel s svojim jeklenim konjičkom – naravnost v smrt. Resnično je imel takrat 35-letni Jure pri Rakeku gromozansko srečo! »Poškodoval sem si skoraj vse,« je pripovedoval in se kislobno nasmehnil, »le glave si nisem!«
Tudi ta notranjski viličarist je zadnje dni spremljal begunsko krizo, ki je medtem potrkala seveda tudi na vrata slovenske države.
In ko je zadnjič v medijih razbral tisto vest in izvedel za silno klavrne razmere, v katerih naj bi se znašli slovenski policisti, ki naj bi jim v 26 urah nepretrganega varovanja meje nadrejeni dostavili le skromna dva sendviča in vodo, ne pa tudi toplega obroka, se je Juretu, pošteno povedano, milo storilo.
Še več, pravzaprav mu je v tistem tako zavrelo, da je v nedeljo ob devetih zjutraj po družabnem omrežju obvestil: »Če je slučajno kdo zainteresiran, da našim policistom dostavimo pijačo in jedačo, in se mi pri tem pridruži, je prav lepo vabljen!«
Nabito polni konjički
Ni mu bilo treba prav veliko, kajne, saj se je deset solidarno naravnanih znancev, vsi po vrsti zaljubljenih v bencinske hlape, že čez uro in pol dobilo na parkirišču na Rudniku. Juretu so se tedaj pridružili še: Gašper Zdešar pa Staš Valek, Rok Mencin, Srečo Stojakovič, Luka Brodnik, Dejan Fortuna, Gabrijel Tavželj, Jernej Primc in Dejan Simončič, skorajda z vseh koncev Slovenije.
Fantje so kaj hitro sklenili, da družno okupirajo najbližjo veleblagovnico in nakupijo toliko, kolikor so lahko potem s svojimi konjički odpeljali do slovensko-hrvaške meje, do Obrežja. V svoje kovčke so nabasali energijskih pijač, kokakol, vod z okusom, čokolad, arašidov, »resnično toliko, kolikor smo lahko,« je pripovedoval Jurenec. Tik pred mejnim prehodom so potem zavili še na bencinsko »in nabavili kofeta«!
Ob trinajstih so slednjič dospeli.
Ganljiv prizor
Brž so raztovorili, Gašper in Jure pa sta odšla do pomočnika poveljnika posebne policijske enote Matjaža Čučka.
Ko so policisti izvedeli za njihovo gesto, je nastal še kako ganljiv in nepričakovan prizor. »Ne znam ti opisati,« sprva ni mogel jasno obrazložiti Jure. »Na lepem so se pojavili pred nami in prihiteli pravzaprav z vseh vetrov – lahko bi rekel – kar malce poklapano, česa takšnega najbrž policisti res niso pričakovali, smo si mislili, nakar so se njihovi obrazi hipoma spremenili, podali smo si roke …« Glas Jureta Jurenca je v tistem zastal. »Če verjamete ali ne – imeli so solzne oči.«
Zakaj je bilo to snidenje tako ganljivo, so nemara motoristi razumeli že nekaj trenutkov pozneje, ko so jim naši organi razkazali razmere, te pa so težavne!
Jure je lahko dobro slišal nekega begunca, ki se je zahvaljeval za prijaznost naših policistov. »Kako ste prijazni, tu vse dobimo, v Srbiji, denimo, smo morali plačevati po pet evrov za vodo, 10 evrov za kilogram banan, 800 evrov za polni taksi do meje …« Jure je v tistem sprevidel: očitno se morajo v katastrofalnih razmerah vselej rojevati – ti vojni dobičkarji!
Le malo zatem tudi ni mogel verjeti naslednjim besedam, ki si jih je še kako zapomnil. »Da je večina beguncev rojena 1. 1.!« Izvedel je, denimo, da ko so jih naši popisovali in so jih že čez nekaj ur, ko je prispel avtobus, klicali po »njihovih« imenih, Jure v tistem kar ni mogel verjeti slišanemu, »povedali so mi namreč, da se tisti begunci potem sploh niso več spomnili imen, ki so jih še maloprej povedali našim policistom«!
Begunski kaos
»Ti, ti, ti, ti in ti so Sirci!« so deseterici motoristov v tistem nazorno pokazali policisti in hoteli opozoriti na še eno težavo. »Vam povem, reveži, težki reveži so to, hudo mi je bilo ob pogledu na vso to nakopičeno izčrpanost!« je pripovedoval čustveni Jure.
A se že v naslednjem trenutku zdrznil, ko je izvedel, da se tudi tisti, ki niso iz Sirije, izdajajo za Sirce, čeprav se je na njihovih obrazih, tako pravi, že na daleč videlo, da so neprimerno manj utrujeni, veliko bolje oblečeni, da upravljajo zgledno in sodobno tehnologijo, dobre telefone in računalnike.
»Takrat, se še dobro spomnim, pa je policista nekdo poklical … Ter ga poprosil, naj mu zrihta taksi, da denar sploh ni problem, in iz žepa pred policistov nos pomolil šop evrskih bankovcev …« se je temu prizoru Jure samo čudil in debelo gledal.
Hočeš nočeš je moral Jure ob vsej videni stiski opozoriti še na stisko naših policistov. »Menda so jim pasulj dva dni obljubljali, prenosni wc pa so dobili šele potem, ko ga je neka policistka tako krčevito zahtevala!«
Z motorističnimi znanci in svojo aprilio se je potem, poln domala neverjetnih in nepredstavljivih vtisov, odpeljal domov. Ko je vse skupaj prespal, nas je poklical.
Solidarnost se je širila Kmalu po objavljeni novici, da so policisti, ko so ves dan varovali mejo, dobili le dvakrat sendvič in po pol litra vode, so jim iz brežiške picerije pripravili in dostavili 50 pic! To je bila zares prisrčna gesta. »Če je poskrbljeno za begunce, je prav, da je tudi za naše policiste! Policisti so bili navdušeni!« je povedal direktor te picerije Stanko Smrekar. Njegovi gesti se je zatem pridružilo še več drugih podjetij in posameznikov s posavskega območja. Nekateri so policistom dostavili tople obroke, spet drugi piškote, čokolade in plastenke vode. In ne le na posavskem, tudi na radgonskem koncu niso pozabili naših branikov reda in miru: tam so jim prostovoljci prinesli malico, ki so jo v obliki velikih družinskih pic donirale vse tri radgonske picerije! Naj povzamemo: naši policisti so bili deležni izdatne pomoči okoliških krajanov pravzaprav na vseh mejnih prehodih, kjer so nadzorovali begunsko krizo! |
