(NE)PLAČEVANJE NADUR

Država celo želi, 
da jo vojska toži

Objavljeno 25. marec 2015 21.23 | Posodobljeno 25. marec 2015 21.23 | Piše: Jadran Vatovec

Zadrego zaradi 400.000 nadur vojakov bi reševala pred sodniki.

Slovenski vojaki niso pokazali hrbta državi, vse pa kaže, da sta ga res država in obrambno ministrstvo njim. Foto: Janoš Zore

LJUBLJANA – Ministrstvo za obrambo (MORS), ki ga, kot smo se lahko naposlušali v zadnjih dneh, domnevno zelo učinkovito vodi član vladnega SD Janko Veber, je slovenske vojake obvestilo, naj svojo pravico, če si želijo zagotoviti plačilo nadur in dodatka za delo preko polnega delovnega časa, ki so jih že oziroma so ga že opravili v skladu z izrecnimi usmeritvami in povelji nadrejenih, poiščejo – kar na sodišču. 
Ne, to ni samo skrajno bizarno, je dobesedno nepojmljivo. Čeprav ministrstvo za obrambo še vedno (četudi je Sindikatu vojakov Slovenije obljubljalo, da bo poiskalo ustrezno rešitev) ni ničesar ukrenilo glede pereče problematike (ne)plačevanja nadur in dodatka za delo preko polnega delovnega časa, je vojake zdaj napotilo oziroma pozvalo, naj, če mislijo, da so res upravičeni do zneskov, ki bi jim po zakonu že zdavnaj morali biti izplačani, pač tožijo svojega delodajalca. Ministrstvo je sklenilo, da bo storilo še nekaj bolj norega: v tako imenovanih individualnih postopkih bo ugotavljalo (dodatno preverjalo), ali je bilo opravljanje dela vojakom upravičeno odrejeno (naročeno), in potem odločalo, ali so vojaki upravičeni do plačila ali ne. Saj ni res, pa je, Sindikat vojakov Slovenije (SVS) je minuli petek od ministrstva za obrambo prejel celovito rešitev ureditve nezakonitega stanja na področju razporejanja delovnega časa in plačila za opravljeno delo. In kaj nam posredno pove ta »celovita« rešitev? Da ocena SVS, po kateri bi potrebovali najmanj sedem milijonov evrov za vzpostavitev vnovičnih zakonitih razmer na področju razporejanja delovnega časa zaposlenih v Slovenski vojski (za odpravo viška 400.000 »presežnih« nadur, ki jim jih slovenska država do danes ni plačala), ni bila pretirana. Da, kot vse kaže, drži tudi neuradna ocena Generalštaba Slovenske vojske, po kateri bi za odpravo posledic škode, ki je bila v minulih letih povzročena pripadnikom SV, v tem hipu potrebovali 15 milijonov evrov. Najbrž ni treba posebej poudarjati, da se škoda medtem le še povečuje.


Kaj pa, če premier zaupa Toninu?

Čeprav je obrambni minister Janko Veber premierju dr. Miru Cerarju dolgo pojasnjeval, zakaj je Obveščevalno-varnostni službi (OVS) sploh naročil, naj obveščevalno preveri in analizira vse »javno dostopne podatke« (?) o posledicah morebitne privatizacije Telekoma Slovenije, in je prvi po njunem srečanju zmagoslavno zatrjeval, da Cerar njemu kot ministru še vedno popolnoma zaupa, je kabinet predsednika vlade slovensko javnost obvestil, da premier od ministra pričakuje še dodatna pojasnila. Premier pričakuje še pisno pojasnilo o tem, zakaj je Veber analizo naročil prav Obveščevalno-varnostni službi, če sta menda enako analizo že pripravili Civilna zaščita uprave za zaščito in reševanje ter služba za informatiko in komunikacije. Premier pričakuje tudi natančnejšo utemeljitev pravne podlage za naročilo, ki ga je minister izdal OVS. Sočasno pa je Cerar parlamentarno komisijo za nadzor na delom varnostnih in obveščevalnih služb, v imenu katere je v zadnjih dneh v javnosti nastopal predvsem njen podpredsednik mag. Matej Tonin, zaprosil za vse ugotovitve, ki naj bi bremenile ministra oziroma ki naj bi dokazovale, da je minister ravnal nezakonito. 
 

A niti to še ni najhuje. Še bolj nesprejemljivo je, da se vladajoča politika načeloma strinja, da imajo policisti, cariniki in vsi drugi javni uslužbenci pravico »tekoče« (pravočasno, sprotno) prejemati plačilo za opravljene nadure. To naj bi bilo nekako samoumevno. V isti sapi pa se ista politika spreneveda in pojasnjuje, da so pripadniki Slovenske vojske kljub vsemu lahko povsem nezakonito prikrajšani za plačilo, do katerega so sicer upravičeni. Zato vojaškemu sindikatu ni preostalo drugega, kot da kršitev temeljnih pravic zaposlenih v Slovenski vojski do plačila za opravljeno delo, ki si jo mačehovska država privošči predvsem na račun vojakov, prijavi inšpektoratu za delo. Tudi zato, ker, če sta, na primer, policist in carinik, ki sta razvrščena v 21. plačni razred, nazadnje le prejela 1076 oziroma 1057 evrov neto plače, je vojak, ki je prav tako v 21. plačnem razredu, prejel zgolj 766 evrov neto plače. 

Deli s prijatelji