Država bo pokopala zasebne pogrebnike

MEDVODE, LJUBLJANA – Zasebni sektor pogrebne dejavnosti se bori in boji za svoj obstoj, razlog je nov zakon o pogrebni in pokopališki dejavnosti, ki spreminja razmerja. Prekmurka Aleksandra Vučkič Banfi pravi, da se je kot 15-letnica začela uvajati v pogrebni družinski posel, oblačila je pokojnike: »Alternative za nas podjetnike ni, zapremo lahko vsi. Že 25 let to delam, ne vem, s čim se naj ukvarjam v prihodnje,« pravi precej razočarana po eni izmed delovnih sej v ljubljanskih palačah, kjer sprejemajo zakon za vso deželo. 
V podjetju ima deset zaposlenih, vsega skupaj v privatnem delu pogrebnega sektorja kruh služi okoli 170 ljudi. Koliko jih bo ostalo brez dela, za zdaj ne ve nihče.

Ob njej sedita zakonca Zorjan in Jožica Coif iz Radizela pri Mariboru, imajo šest zaposlenih v družinskem podjetju, pogled lepše polovice Coifovih pa je oster: »Razmišljam, da nam vsiljujejo vzorec, ki zagotavlja sredstva javnim podjetjem. Zagotavlja se jim obstoj s pokrivanjem izgub, ki jih bodo plačevali ljudje,« pravi Jožica.

Zorjan pojasnjuje sedanje stanje v mariborski občini, kjer si konkurira več zasebnih podjetij v mestu in okolici: »Ljudje pokličejo kogar koli izmed nas, mi pripeljemo do Pobrežja, tam pa podjetje s koncesijo za pokopališke storitve izvede pogreb.«

Od občine do občine je različno urejeno: zasebniki lahko na manjših pokopališčih po Sloveniji opravljajo tudi pogrebni izkop in druge storitve, v Ljubljani in še osmih občinah pa imajo monopol javna komunalna podjetja.

Zdaj, ko je država občinam odškrnila precej denarja, pa jim poskuša prek komunalnih storitev (in denarnic državljanov) ustvariti denarni tok in dobiček na račun mrtvih.

Strankam ukinjajo možnost izbire

Na primeru ljubljanskih Žal se vidi vzorec podržavljanja tržne dejavnosti: Žale so namreč iz zaselkov in naselij, ki spadajo pod ljubljansko občino, izrinile konkurenco: »Prej smo 15 let delali v Šmartnem, ki spada pod Mestno občino Ljubljana, nato so jih prevzele Žale,« nam v medvoški pisarni podjetja Hipnos pojasnjuje Brane Vasle, ki se s pogrebništvom ukvarja dobri dve dekadi: »Zakon je pisan na kožo komunalam, nikakor ne stranki in svojcem pokojnega, ker bodo lahko imeli z zakonom velike težave.«

Delovanje preostalih se podredi komunali, kar kaže tudi koprski primer: »Preminule iz patologije bolnišnice v Izoli zdaj najprej vozijo v Koper v hladilnico komunalnega podjetja. Prvi prevoz se nato plača komunali,« primorsko prakso predstavi Coifova.

»Bistvo je, da strankam ukinjajo možnost izbire. Zdaj jo imajo in ljudje kličejo, sprašujejo za cene. Pri monopolistu ni izbire,« pojasnjuje osnovni padec ravni storitve Zorjan Coif. Komunalna podjetja niso pravi pogrebni odgovor za vseh 212 občin, saj si mnoge izmed njih ne morejo privoščiti zidave hladilnih prostorov in drugih potrebnih objektov. V nekaterih regijah so težave s hladilnicami prisotne ob koncih tedna, ko v njih občasno zmanjka prostora; stroški prevozov iz kraja v kraj pa bodo obremenili žalujoče svojce. Tem preti tudi sprememba običajev: to, česar nista spremenila ne kralj ne partija, bo zdaj uredila slovenska država.

Če so si mestni pogrebi dokaj podobni, se lokalni pogrebni običaji razlikujejo: »Na podeželju se odločijo, da bodo imeli na primer dva svoja pogrebca. Včasih gre za denar, drugič za lokalne navade,« primere iz Prekmurja predstavlja Vučkič Banfijeva.

V Turnišču tako svojci sami nosijo križ in zastavo, sami svetijo z lučmi, tudi drugje je podobno: »Na vasi je navada drugačna, sosedje nosijo, pomagajo pri pogrebu,« pojasnjuje Vasle. »Po novi zakonodaji bodo svojci kršili 11. člen, če bodo doma preoblačili pokojnika, kar doslej ni bila težava,« še eno novo komplikacijo predstavlja Vučkič Banfijeva.

Zaton komercialne dejavnosti na račun marsikaterega novopečenega komunalnega podjetnika pa ne bo potegnil v brezposelnost zgolj verige delavcev, ampak tudi dobaviteljev. Mizarji, kamnoseki in cvetličarji, ki zdaj delajo, bodo izgubili naročila zasebnih pogrebcev. »Potem bo trg zaprt, ker bodo veliki na javnih razpisih izbirali cenovno ugodne, račun pa bo na koncu pokril tisti, ki ga je že tako ali tako prizadela tragična nesreča,« širše vidi Banfijeva. Vasle je bolj optimističen in meni, da zakona ne bodo niti sprejeli, Coifova pa vidi le eno možnost: »Tožiti bomo morali državo, ker so nam dali dovoljenja za opravljanje dejavnosti, ki je zdaj ne bomo mogli opravljati.«