Država bo gledala, invalidi pa gradili

BRASLOVČE – Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal, je že obrabljena fraza, ki pa jo je na svojem hrbtu občutil Simon Božič. »Če ne bi sami zgradili tega centra, ga ne bi imeli,« pravi zagnani in neumorni 46-letni zaljubljenec v odbojko in šport invalidov. »Slovenija nima športnega centra, ki bi bil namenjen samo invalidom,« opozarja na perečo problematiko Božič, ki je 30 let igralec in trener odbojke, zadnja štiri leta pa je selektor reprezentance v sedeči odbojki. Na tem mestu je nasledil legendarnega Adija Urnauta, ki je Simona vpeljal v svet sedeče odbojke, izjemno priljubljene ekipne športne igre med invalidi.

Simon je po rodu iz Šempetra v Savinjski dolini, v sosednjih Braslovčah pa je našel posluh za športni center pri tamkajšnjem županu Branimirju Strojanšku, segli so si v roke in začeli graditi. Z željo, da bi naredili kaj dobrega, predvsem pa olajšali športno vadbo invalidov, so se lotili dela. Zrasel je center. »Prilagojen je invalidom, vse je v eni etaži,« ponosno nadaljuje Božič. »Vse je tako, kot mora biti,« še pristavi domačin. Dodajamo – skoraj vse. Država je bila bolj mačeha kot prava mati ali vsaj dobra teta oziroma botra projekta.

Diskriminacija invalidov

Občina in Športni center invalidov Partizan Braslovče sta vložila kandidaturo za sredstva, ki jih vsako leto razdelijo na Fundaciji za šport. »Verjeli smo, da nam bodo pomagali in prisluhnili,« pobožno pristavi Simon. Pa ni bilo nič od tega – na zadnjem razpisu so jih mirno zavrnili. »Vse dokumente smo zbrali in priporočila. Še Odbojkarska zveza Slovenije in Zveza za šport invalidov – Paraolimpijski komite Slovenije sta dodala svoje. Pa ni bilo dovolj,« razočarano pove Simon. »Dejali so nam in zapisali, da ta projekt ni v javnem interesu. Kot da se norčujejo iz nas. Menda je premalo invalidov okoli nas. Pa saj to je namenjeno vsem invalidom,« Simon kar ne more verjeti, da so jih tako zaobšli. Prepričan je, da je to diskriminacija invalidov, ki imajo šport še kako radi, tudi vrhunskega se grejo.

Dvesto tisočakov

Simon pove, da jih je odločitev nadvse razočarala. Zato so se pritožili, pa ni nič pomagalo. Fundacija je ostala pri svojem, invalidi pa pravega centra še danes nimajo. A ne bo več dolgo tako.

»Da nam fundacija ne pomaga, nas ne bo ustavilo, bo pa malce upočasnilo zaključna dela,« nadaljuje Simon, ki je v celoten projekt vložil okoli 200.000 evrov, od fundacije pa je pričakoval 31 tisočakov. Pa se je za njih pod nosom obrisal. »V dvorani se bo lahko prihodnji mesec že igrala odbojka, namenjena pa bo tudi drugim ekipnim športom invalidov,« ne skriva ponosa, da gre po začrtani poti. Vesel je, ker imajo ljudje in podjetja okoli njega posluh za šport in invalide. Podjetje Jub jim je poslalo barve za notranje pleskanje in fasado, Termotehnika Kronovšek bo poceni uredila centralno ogrevanje, Elan pa bo po svojih močeh z ugodno ceno prispeval svoje pri opremljanju prvega takega centra na Slovenskem. »Saj nimam proti nikomur nič. A ko vidim, kje se kaj gradi, se vprašam, ali so ti objekti res v javnem interesu ali ne,« še zadnjič skomigne z rameni ob pogledu na seznam tistih, ki so na tem razpisu evre dobili. »Dvorano že belimo. Montirajo se tuši in sanitarije, manjka nam še parket,« še doda Simon, ki je s prijatelji vložil v delo in gradnjo številne prostovoljne ure in dneve.

Odločili
 so se prav

Vsaka zgodba ima dve plati, obrnili smo se tudi na Fundacijo za šport, kjer primer poznajo. Povedo že znano – predvsem pa še enkrat poudarijo, da so se odločili prav:

»O pritožbi je odločila Komisija za pritožbe, ki je ponovno preučila celotno spisno dokumentacijo. V okviru izvedenega pritožbenega postopka je komisija ugotovila, da je organ prve stopnje postopal pravilno, ko je odločil, da v letu 2014 ne dodeli sredstev Občini Braslovče za prijavljeni program Športi center invalidov Braslovče. Glede na ugotovljeno je zato Komisija za pritožbe pritožbo Občine Braslovče zavrnila,« mirne vesti dodajo na fundaciji.

Prvi športni center za invalide pa bo stal, čeprav država ne bo nič poleg dala ...