Kaj naj država počne s kulturno dediščino? Minister Tone Peršak je z že drugim razpisom za najem gradov Turjak in Pišece, ker se na prvega sploh nihče ni prijavil, dokazal, da nima pojma.
Medtem ko tujim investitorjem država ponuja milijonske subvencije, da bi vlagali v naše kraje, bi od tistih, ki naj bi vzeli v oskrbo tako opevano kulturno dediščino, samo jemali. Pa to, da ponujajo subvencije, samo po sebi ni kaj slabega, ampak če so gradovi že kulturna dediščina, bi bila država dober gospodar zgolj, če bi jih znala upravljati. Ali pa najemnike vsaj poskušala pridobiti, ne pa odgnati. Razpisa, ki ju je podpisal minister Peršak, bi samo jemala.
Vzeli bi najemnino, zahtevali bi to in ono, bodočega najemnika pošiljajo po papirje in potrdila v mlin birokratskih postopkov. Zahtevajo, v imenu varnosti, denimo ograjo, ki je očitno sami niso bili sposobni postaviti, čeprav zdaj pišejo, kot bi bilo to nekaj urgentnega. Kdo bo prevzel odgovornost, če se, medtem ko država išče najemnika, kdo (seveda tega prav nikomur ne želimo) poškoduje na neograjenem grajskem dvorišču? Na ostankih očitno nedokončane državne prenove. Seveda, davkoplačevalci.
Kulturna dediščina so po opredelitvi Zavoda za varstvo kulturne dediščine viri in dokazi človeške zgodovine in kulture, ne glede na njihov izvor, razvoj in ohranjenost, ter s tem povezane kulturne dobrine. Zaradi njihove kulturne, znanstvene in splošno človeške vrednosti sta varstvo in ohranjanje kulturne dediščine v državnem interesu.
Zanimivo je, da državni organi v javnih razpisih od prijaviteljev pogosto zahtevajo predložitev bilance, izkazati se morajo s prihodkom, ki so ga ustvarili v letih prej. Peršak pa dokazila, da je bil najemnik dober gospodar kateremu poslu poprej, niti ne zahteva.
Kakšen minister za kulturo je nekdo, pod katerim imajo čudoviti gradovi, prenovljeni iz davkoplačevalske denarnice, zaprta vrata?! Gradovi, ki jih ne more nihče videti, občudovati in skoznje spoznavati preteklost, propadajo. Z njimi pa tudi naša kultura in identiteta. Mogoče bi jih bilo pa najbolje prodati bogatemu tujcu, ki bi znal v njih uživati? Država, požrešna mačeha do domačih kulturoljubcev, bi jim gotovo ponudila milijonsko subvencijo.
