Nič novega ni, da v Sloveniji tisti, ki jih je izvolilo ljudstvo, oziroma tisti, ki so za to od ljudstva plačani, nič ali pa zelo malo storijo zanj. Tudi zato so se leta 2006 na vinogradniško-vinarski kmetiji Bogdana Makovca (klet Mansus) v idilični vasici Brje v Vipavski dolini zbrali tako imenovani neodvisni in družinski vinogradniki in vinarji ter ustanovili Združenje družinskih vinogradnikov – vinarjev Slovenije (ZDVVS). Vinarsko omrežje, bi lahko rekli, je sprva štelo okroglih dvajset prvoborcev, štirje pa so se morali podpisati pod ustanovno listino: Aleš Kristančič, Matjaž Lemut, Danilo Steyer in Primož Lavrenčič. Zdaj je v njem združenih 70 družinskih kmetij, pogoj za članstvo so trije hektarji vinogradov in lastna blagovna znamka. Za prvega predsednika so izvolili danes sijajnega vinarja z akademskim naslovom iz enologije (odpovedal se je profesuri in se odločil za trto in vino) Primoža Lavrenčiča (posestvo Burja) iz Podrage, prav tako v Vipavski dolini.
Članov bi
lahko bilo več
»Večina v slovenski vinogradniško-vinarski srenji je to dejanje in ustanovitev cehovskega združenja pospremila z dvignjeno obrvjo, češ, kaj pa zdaj tile hočejo,« se spominjata današnji predsednik združenja, ugledni vinar iz Apaške doline na Štajerskem Danilo Steyer in vodja pisarne, tudi strokovno podkovan v enologiji in kulinariki, sekretar ZDVVS Bruno Gaberšek. Prav slednji je ob 10-letnici združenja v graščini Vipolže v Brdih, eni najlepših renesančnih vil pri nas sploh, z vinarskim zakonskim parom Simčič (Marjan in Valerija), doma iz bližnje Medane, in ob pomoči nekaterih sponzorjev, tudi sicer povezanih v vinsko omrežje, organiziral imenitno stanovsko druženje, kamor so poleg članov vabili le peščico izbranih prijateljev iz vrst medijev.
Vseh deset let se združenje z državo in njenimi institucijami bori za pravice vseh, ki obdelujejo lastne vinograde in pridelujejo vino ter so povezani s svojim okolišem, lego in zemljo, z družino, ki jih povezuje iz generacije v generacijo, in iz tega izhajajočo tradicijo. Veliko so že storili in dosegli: postali so enakopravni sogovornik ministrstva za kmetijstvo, z ministrom Dejanom Židanom dobro sodelujejo, upošteva jih in uspelo jim je izpeljati precej stvari v prid vseh vinogradnikov in vinarjev pri nas. Lahko bi dosegli še več, če bi povezali vse vinogradniško-vinarske kmetije, a kaj ko nekateri – čisto po slovensko – razmišljajo, zakaj bi bil član ZDVVS in plačeval članarino, saj bodo zame vse kar drugi storili in dosegli. Večina članov prihaja iz vinorodnih dežel Primorje in Podravje, le za vzorec pa je tistih iz Posavja, če se ne motim, zgolj pridelovalec vrhunskega cvička, kmetija Pirc z Ravni pri Velikem Trnu, in znani posavski enolog in vinar Zdravko Mastnak s posestva Krakovo pri Sevnici ter žlahtna Belokranjca, Otmar Šturm in Jožef Prus.
Zasuli so jih s papirji
Bistveno manj kot na ministrstvu za kmetijstvo pa vinarjem, katerih reprezentativni predstavnik je združenje, prisluhnejo na tistem za finance, zlasti glede zakona o dohodnini (Zdoh), ki je za njih zelo pomemben. Gotovo najpomembnejša naloga je bila ureditev člena, ki predpisuje obvezno bilančno vodenje knjig, če kmetijsko gospodarstvo preseže 7500 evrov. Zadeva je bila zelo resna, saj so imeli vinarji še več opravka s papirji, kar lahko vodi v propad kmetij; tega niti ne obvladajo niti nimajo časa za administracijo. In leta 2015 jim je uspelo to mejo ukiniti, toda veliko je še nedorečenega. Njihove roke in glavo potrebujeta vinograd in klet, država pa mora poskrbeti, da jim bo v dobro vseh nas ustvarila razmere. Takšne, kot jih denimo Avstrija vinarjem na Gradiščanskem (Burgenland), kjer vinski turist potroši 230 evrov na dan, navaden pa 180. Slovenija ima vse pogoje in naravne danosti za vinski turizem, v kratkem času bi lahko postali evropsko znana nakupna vinska destinacija. Naravno je lepša, boljša in privlačnejša od Gradiščanskega, a kaj ko imamo nesposobne politike in kvazigospodarske stratege, ki tega bodisi ne znajo bodisi nočejo izpeljati, znajo pa nagajati in trositi neumnosti.
Deset let po ustanovitvi vinskega ceha je zaveznikov naših vinarskih kmetij enako ali podobno malo, kot jih je bilo leta 2006. Takrat so se na ministrstvu za finance pogajali in prepričevali o svojem prav državno sekretarko Matejo Vraničar Erman, od te je danes kot ministrice na istem ministrstvu še bolj odvisno marsikaj v zvezi z našimi vrlimi pridelovalci žlahtnih vin ter njihovo perspektivo. Prav zato je ZDVVS lani angažirala davčnega svetovalca Darka Končana. Verjamejo, da bodo z njegovim velikim strokovnim znanjem in pomočjo laže izbojevali (težko) bitko z državo. Zagotovo ostaja eden od glavnih ciljev, ki je tudi vseevropska usmeritev, za katero smo pri nas bolj gluhi, da s pomočjo čim ugodnejših razpisov slovenske vinarske kmetije posodobimo za vinski turizem 21. stoletja, ki je v ekonomski panogi turizma med tremi najbolj rastočimi v zadnjih nekaj letih.
Tudi Cirilu Smerkolju, na čelu Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije (KGZ) je bil do leta 2012, je šlo združenje v nos iz več razlogov, predvsem naj bi posegalo v kompetence zbornice, pa tudi proti obveznemu članstvu in kakopak članarini v KGZ so bili in so še vedno vinogradniki in vinarji. Zdaj z zbornico, katere prvi mož je Cveto Zupančič, sodelujejo mnogo bolje, vključeni so v procese odločanja, le pri obveznem članstvu jim ne gre najbolje od rok. Kot vse kaže, se tega vsaj za zdaj ne da spreminjati, saj je drugih, predvsem poljedelcev s svojo močjo in vplivom, v zbornici preveč.
Vila Vipolže, župan Mužič in kultni Ščurek Graščina Vipolže v Brdih, kjer so pred dnevi praznovali in se družili člani Združenja družinskih vinogradnikov – vinarjev Slovenije, je bila v zgodovini marsikaj – od lovskega dvorca do bolnišnice in skladišča. Po triletni obnovi, ki jo je vzorno izpeljalo ministrstvo za kulturo – obilno so pomagala evropska sredstva –, je nekdaj precej utrujena zgradba, obdana s čudovitimi in najstarejšimi cipresami na Slovenskem, pred dobrim letom spet zasijala v vsej svoji lepoti. Zdaj je Vila Vipolže, kot jo tudi imenujejo Brici in jo upravlja občina Brda, sodobno prizorišče za dogodke od koncertov in drugih dogodkov do porok in konferenc. Dva nadvse znana Brica, ki te dni slavita življenjski jubilej, sta z vilo še kako povezana: v njej se večkrat toči žlahtna kapljica soseda iz Medane in kajpak tudi člana združenja Stojana Ščurka, upravlja pa jo občina Brda, s sedežem v Dobrovem, na čelu katere je trajnožareči župan Franc Mužič, rojen okroglo desetletje pred kultnim Ščurkom, prav tako doma iz Medane. A to še ni vse: prav v vili bo danes, v soboto, gostil ob svoji 60-letnici Stojan svoje goste, tudi župana, ki bo zvečer v Humu slavil še svojih 70. Mužič, ki je imel vedno izjemen posluh za briške vinogradnike in vinarje, je bil že 1980. izvoljen za predsednika Krajevne skupnosti Medana in ji je predsedoval do nastanka občine Brda; na prvih volitvah 1994. je bil izvoljen za župana. V sklopu dnevov slovenskega turizma 2016 so Brda pred dnevi v Radencih prejela najvišje priznanje na področju slovenskega turizma, kristalni triglav 2016, Francu Mužiču ga je predal predsednik Fijeta (mednarodno združenje turističnih novinarjev) Slovenija Drago Bulc. V obrazložitvi priznanja piše, da je župan Mužič najbolj zaslužen, ker mu je uspelo združiti vso pozitivno energijo in ustvarjalnost Bricev, kar je Brda pripeljalo in umestilo med najbolj prepoznavne turistične destinacije na svetu. |