LJUBLJANA – V zadnjih dneh odmeva družinska tragedija iz Grosupljega, v kateri je moški umoril svojo ženo in njeno hčer, nato pa sodil še sebi. Ker se tovrstni dogodki v Sloveniji kar vrstijo, morda ni odveč, če se vprašamo, zakaj do tega prihaja.
»Gre za dejanja, ki se zgodijo v afektu,« je v Odmevih na nacionalni televiziji povedal Branko Lobnikar s fakultete za varnostne vede. Pojasnil je, da so ljudje v takšnih primerih nesposobni na konstruktivnejši način reševati težave, ko ne najdejo več drugega orodja, pa se zatečejo k nasilju. »Gre za tipično slovensko vedenje,« je dodal. Pri tem (Slovenci) »vse življenje nekaj spravljamo na kup, ko se to sesuje, pa ne zmoremo priti iz tega položaja«.
V primeru družinskega ali kakršnega koli drugega nasilja gre za nemoč posameznika, ki se nasilno odzove v afektivnem stanju, v katerem ne zna razmišljati. Velikokrat je storilcem žal. Tudi pri tem gre za tipično slovensko vedenje, saj se storilci velikokrat policiji javijo kar sami ali pa po dejanju storijo samomor.
Tolerantni do nasilja, a se bojimo ločitve
Lobnikar je posvaril še na to, da pri nas obstaja velika tolerantnost do nasilja na splošno – v medsebojnih odnosih, v javnem govoru, v družinskih razmerjih. »Če bomo pričakovali, da bo tragiko posameznikov reševala zgolj država s svojimi represivnimi organi, se motimo,« je pojasnil in dodal, da je treba o nasilju začeti razmišljati drugače.
Zanimivo je tudi, da Slovenci nismo radi mobilni, bojimo se selitve in na splošno ločitve (kakršne koli že), v redu pa se nam zdi, če smo do drugega sovražni. Poudaril je še, da je treba razmisliti o privzgojenih vzorcih, ki izhajajo iz ožje in širše družine, pa tudi iz družbe same, ki tovrstno vedenje tolerira in ga morda celo spodbuja. A če vzorce prepoznamo, to še ni dovolj, saj jih moramo spremeniti, za to pa velikokrat (z)manjka volje.