Družino preživljata s hčerino štipendijo

LJUBLJANA – »Vse, česar otroci ne potrebujejo več, smo poslali žrtvam poplav v Bosni,« pove 43-letni Saša Ristić iz Ljubljane, ki tudi sam potrebuje pomoč, tako zase kot tudi za ženo in njune štiri otroke, a ima občutek, da so mu hrbet obrnili skoraj vsi, poleg države in njenih institucij tudi ženina družina. Pohištvo, s katerim so opremili svoje skromno neprofitno stanovanje, so dobili v dar. Od dobrih ljudi, kakršni so sami. Mizica in klop v jedilnem kotu se že majeta, zato Saša, preden sedemo, v smehu opozori, da je sedenje na lastno odgovornost. A čeprav šestčlanski družini, ko poravna najemnino, plača račune in vrtec, ostane 230 evrov, se imajo za bogate. Ker imajo drug drugega, ker si pomagajo in ker znajo živeti skromno.

Najstarejša Tinina hči iz prejšnje zveze, 20-letna Rebeka, obiskuje zadnji letnik srednje šole. Prejema štipendijo, ki pa jo, namesto da bi kot večina brezskrbnih deklet njenih let kupovala ličila, oblačila, hodila na koncerte in v kino, prispeva v družinski proračun. Da je skromna, pove mama, ki jo boli, da je morala hči tako hitro odrasti. Želi nadaljevati šolanje, ko bo končala srednjo šolo za ekonomskega tehnika, namerava v Koper, na fakulteto za menedžment. »Poslala je prošnjo za študentsko sobo, kako bomo zmogli z drugimi stroški študija, ne vem,« pove 38-letna Tina Ristić, ki ji življenje ni prizanašalo.

V devetdesetih je spoznala Saša, ki je po vojni v Ljubljano prišel iz bližine Tuzle. Preživljal se je kot voznik tovornjaka, nato pa je na željo njenih staršev odprl podjetje. Prevzeli so ga ženini starši, potrebovali so le nekoga, čigar ime bi se pojavljajo na dokumentih, pove Ristić. Podjetje je hitro propadlo, njemu so ostali dolgovi. Ker jih ni zmogel poravnati, so mu zarubili vse, kar je imel, a niti to ni bilo dovolj, zato je prijavil osebni stečaj. Nato je kot avtoprevoznik poiskal službo v drugem podjetju, Dendi, kjer mu je delodajalec v osmih mesecih izplačal natanko 50 evrov. Misleč, da ima plačane vsaj prispevke, je vztrajal, a je na koncu izvedel, da delodajalec niti teh ni poravnal.

Sredi zime brez strehe nad glavo

Družina, ki je takrat štela pet članov, se je iz hiše Tininih staršev preselila v stanovanje v Črnuče. Prodali so avto, da so lahko plačali aro in prvo mesečno najemnino, nato pa po slabem letu znova ostali brez strehe nad glavo. Lastnica se je še pred potekom najemne pogodbe odločila, da stanovanje proda, in jih skoraj dobesedno čez noč, decembra, postavila na cesto. Tudi zato, ker niso zmogli redno plačevati računov. Saša je takrat pobral mlajša otroka in z njima odšel v Bosno, starejšo Rebeko so nastanili v dijaški dom, takrat noseča Tina pa je živela malo tu, malo tam. Ležišče so ji odstopile prijateljice, večkrat je prespala kar v avtu, hodila v službo na Petrol, in se vsakih nekaj tednov z avtobusom odpravila na obisk k možu in otrokoma v Bosno. Kaj se dogaja, je v službi skrivala in le lastni volji, trmi in neomajnemu optimizmu se lahko zahvali, da si je komaj nekaj tednov pred rojstvom Alme, ki ravno te dni praznuje tretji rojstni dan, izborila neprofitno stanovanje, v katerem družina živi še danes.

Težko ga je dobila, saj da ima previsoke dohodke. Borbe so bile tudi na centru za socialno delo: »Socialna delavka mi je v obraz zabrusila, zakaj imam toliko otrok, če jih pa ne morem preživljati,« z grenkobo pove Tina. Odrekli so ji socialno podporo. Ker da je njena plača v višini 505 evrov previsoka. Da s tem preživlja šest ljudi, ni nikomur mar. Končno so podporo le dobili, a le 35 evrov. Otroški dodatki jim nanesejo dodatnih 377 evrov in Rebekina štipendija 190. Saša brez uspeha išče službo, avtomobila nimajo, ker si ga ne morejo privoščiti. Hči v šolo hodi peš, ker je mesečna vozovnica predraga.

Po hrano hodijo na Rdeči križ, kjer vsakih šest tednov dobijo liter olja, kilogram testenin, dva kilograma riža, kdaj tudi kakšen priboljšek v obliki paštete. Mleka, ki bi ga dveletna Alma, štiriletni Tarik in petletna Tisa potrebovali za normalen razvoj, v paketih ni, menjava izdelkov ni možna. Kar dobijo, porabijo v približno desetih dneh, nato preživijo, kot vedo in znajo. Najmlajši jedo v vrtcu, kdaj kaj prinesejo tudi domov, da imajo naslednji dan za zajtrk. Ko so na začetku meseca nazadnje obiskali Rdeči križ, so jim povedali, naj do oktobra ne hodijo več, ker hrane preprosto ni. »Ne vem, kako bomo, res ne vem,« s solzami v očeh pove Tina. A verjame, da jim bo nekega dne lepše...