ROGOZA – Štiričlanska družina z dvema mladoletnima otrokoma je sanjala o novem, večjem in prostornejšem domu, toda slepo zaupanje jih je domala stalo streho nad glavo. Boštjan in Simona Lilek (Simona zraven nosi še dekliški priimek Centner) sta že dlje sanjala, da bi se iz dobrih 50 kvadratnih metrov velikega stanovanja na Rogozi preselili v prostornejšo hišo. Ko sta aprila letos v internetnih oglasih našla hišo na Pragerskem, se je vse zdelo kot v sanjah. Bila je sicer potrebna obnove, a bi lahko postala udoben, topel dom. Zakonca sta se zelo hitro ogrela za stavbo, ki je luč sveta ugledala sredi šestdesetih let, in niti v sanjah nista pomislila, da se bo zgodba končala s tako krutim koncem.
»Lastnika sta bila brat in sestra. V tej hiši sta bila rojena, tam so stanovali že njuni starši. Sicer je bil na papirju lastnik le Borut Vehovar, saj naj bi njegova sestra Anita imela nerešene finančne težave z nekdanjim možem. Po smrti staršev sta se odločila hišo prodati. Bila sta prijazna, pogovori so sprva tekli v smeri, da bi odkupili polovico hiše, drugo polovico pa bi poravnala v treh letih,« nam je vsa iz sebe pripovedovala Simona Centner Lilek. Kupnina je bila določena na 80.000 evrov, 40 tisočakov takoj, drugih 40 čez tri leta. Ker so se dogovorili, da prodajo izvedejo v dveh delih, je bilo treba najprej na hiši določiti etažno lastnino. »Ker smo imeli nadvse resne namene, smo se z lastnikoma dogovorili, da ne bomo uredili samo spodnjega nadstropja, ampak tudi zgornje. In za nameček privolili še v to, da lahko lastnika na svoj račun tri leta stanovanje v prvem nadstropju oddajata,« pravi Simona.
Etažno lastništvo
Čeprav niso ničesar zapisali, sta zakonca Boštjan in Simona verjela, da je kupčija pod streho. Ker sta si za nakup hiše urejala kredit pri banki, sta potrebovala vso potrebno dokumentacijo, med drugim potrdila o urejenem etažnem lastništvu. Dokler niso zadovoljili vsem birokratskim bančnim zahtevkom, Lilekovi niso sedeli križem rok. Zavedali so se, da je hiša potrebna korenite obnove. Zavihali so rokave, pljunili v dlani in se lotili obrtniških del. Vse skupaj seveda s privoljenjem obeh lastnikov. Anita Vehovar, ki za nameček živi v sosednji hiši, jih je vsak dan spremljala, kako so celotno poletje garali. »Mož Boštjan je odpeljal najmanj 15 avtomobilskih prikolic drevja in grmičevja, saj je bila okolica zanemarjena. V spodnji etaži hiše smo menjali pode, pobarvali okna, zakitali stenske omete. Vse je bilo pripravljeno na vselitev,« je dodala mama dveh mladoletnih otrok.
Da je bila namera nakupa hiše resna, potrjuje tudi, da sta Lilekova oba otroka iz dosedanje šole in vrtca prepisala v šolo in vrtec na Pragerskem. Že junija sta opravila uvajanje v novo šolsko okolje, namen je bil, da s prvim šolskim dnem vstopita v novo šolo in vrtec. Prišel je zadnji avgustovski teden in še ni nič kazalo na neljubi razplet. Med Lilekovimi, prodajalci in banko je tekla medsebojna komunikacija po elektronskih sporočilih, da so reševali zadnje podrobnosti pridobitve kredita. »Vložila sva več kot 3000 evrov, da o svojih delovnih urah niti ne govoriva. Prodajalka nam je vsak dan nastavljala ključe, da smo lahko prišli v hišo. O vsem je vedela, strinjala se je tudi, da se predzadnjo avgustovsko nedeljo vselimo v hišo,« se neljubih dogodkov spominja Simona.
Nazaj v stanovanje
Niti slutila ni, kako tragično se bo razpletla zgodba, ko sta ju prodajalca dva dni po vselitvi povabila na razgovor. Bil je kratek, jedrnat. Brez najmanjšega kančka sramu sta jima v obraz povedala, da »takoj potrebujeta denar in da sta med tem časom hišo prodala«. Vehovarjeva sta dejala, da sta za hišo prejela aro (5000 evrov) in da sta jo prodala za 77.000 evrov. O kakšni drugi varianti niti slišati nista hotela kot tudi nista odreagirala, ko sta zakonca Lilek od njiju zahtevala povračilo vloženega denarja. »Smo kulturna družina. Nismo delali scen, enostavno smo se izselili in vrnili ključe. Ne zahtevava vrtoglavih številk, le toliko, kolikor sva v hišo vložila denarja,« nam je potrdila Simona in dejala, da o prodajalcih od izselitve ni bilo ne duha ne sluha.
Štiričlanska družina Centner Lilek bi tako domala ostala brez strehe nad glavo. Medtem ko se selili v novo hišo, so našli kupca za svoje stanovanje na Rogozi. Izročil jima je že aro in izkazal resnost za nakup. Še dobro, da je imel po propadlem nakupu hiše na Pragerskem toliko usmiljenja z družino Lilek, da je odstopil od pogodbe, sicer bi štiričlanska družina z dvema mladoletnima otrokoma ostala brez strehe nad glavo. »Preostalo nam ni drugega, kot da se preselimo nazaj v naše malo stanovanje. Imeli smo neznansko srečo, da so oba sinova brez zapletov sprejeli nazaj v stari vrtec in šolo,« je sklenila Simona Centner Lilek in dodala, da so odškodninski zahtevek zoper prodajalca predali odvetniški pisarni
Brez dovoljenja?
Svojo plat medalje nam je razložila tudi Anita Vehovar: »Z družino smo sklepali le ustne dogovore. Že v uvodu zanimanja smo jim razložili, da v hišo vlagajo na lasten riziko. Zakonca nam nista dala niti evra, in ko sem spoznala, da nas želita ogoljufati, so se morali izseliti. Tudi z naše strani niso dobili dovoljenja, da se lahko vselijo v hišo. Verjamem, da so imeli najboljše namene, a sem se o stvareh pozanimala in ugotovila, da so neizvedljive. Čeprav je bil med nami sklenjen ustni dogovor, da vlagata v hišo na lasten riziko, smo se o povrnitvi stroškov še vedno pripravljeni pogajati. Onadva sta bratu postavila ultimat, a poudariti moram, da nista vložila nekih bajnih vsot.«
