KAPELE, KRŠKA VAS – Miloš Pšeničnik iz Kapel je nekakšen borec proti neznosni birokraciji »in goljufiji«, kot jasno in glasno izreče takoj zatem. Njegov sicer dobrodušni pogled pa postane v hipu srep, ko omenimo projektanta Antuna Pintarja iz Krške vasi. Od njega namreč že lep čas zahteva denar, ki mu ga je plačal za nekaj, kot pravi, česar Pintar ni izpeljal. Veste, 44-letni Miloš bi rad samo žagal, pa ne sme!
Stran vrženi denar
Za žago gre. »To je bila moja dolgoletna želja!« je dejal sicer izučeni mizar, oče petih otrok, ki je kar 15 let vozil tovornjak. Prevozil je pol sveta, kot se reče, celo vse tja do kitajske meje, 7000 kilometrov daleč. S privarčevanim je zgradil hišo in čakal le še na trenutek, ko si bo lahko ustvaril svojo domačo obrt. Žago.
»Kdo mi lahko uredi vse ustrezne papirje in pomaga pri nepovratnih sredstvih za žago?« je povprašal tistega poletja leta 2009. Odgovor se je glasil – Antun Pintar!
Potem pa se je začelo: 20. avgusta sta sklenila pogodbo, po kateri bi moral Pintar urediti vse potrebno do 15. oktobra. Skratka, šlo je za izvedbo celotnega projekta, za vso potrebno dokumentacijo; za gradbeno dovoljenje pa za geodetski posnetek, za nepovratna sredstva in končno – za uporabno dovoljenje. Pintar mu je tudi priporočil obrtnika Glogoviča iz Dobove, specialista za armiranobetonske konstrukcije, ki bi mu naredil vse, tudi zunanjo ureditev. Vse skupaj naj bi stalo 250.000 evrov, z žago vred, ker bi pridobil nepovratna sredstva, pa bi potem plačal pol manj. Za Pšeničnika je bil ta znesek nesprejemljiv. Zato se je odločil za cenejšo različico in začetno konstrukcijo, kot priznava, spremenil v klasično zidano. »In kje je tu težava?« je tedaj nervozno siknil. »Saj tudi decembra tako in tako še ni bilo vse potrebne dokumentacije na moji mizi!«
Miloš je tu še enkrat jezno vskočil: »Glejte, vse papirje vam lahko pokažem!« Ob njem je ležal zajeten snop listov. »Pintar mi je obljubil, da bo vse uredil tako, kot je treba, v roku, gradbeno dovoljenje do konca, denimo, ne pa samo napol!« je bentil. »Vseeno pa sem bil toliko fer, da sem plačal!« je jezno odvrnil. Vnaprej mu je plačal 6000 evrov, kot smo izvedeli. Toda zakaj? »Jokal je, da nima denarja, da mu plačam avans, on pa bo potem celotno dokumentacijo zbral v najkrajšem možnem času,« se je spominjal Pšeničnik. »Da potrebuje denar za dečke.« Za podizvajalce projektnih del, torej. »Ampak niti geometra ni plačal! Zato so me celo sodno izterjali, pa čeprav sem mu dal denar tudi za to,« še vedno ne more verjeti mogočni Pšeničnik. Razburjen je zato šel do vseh Pintarjevih dečkov in izračunal, da je bilo vseh nastalih Pintarjevih stroškov pravzaprav samo za 2550 evrov. »Nikakor pa ne za 6000!« Potem je čakal vse do 4. marca 2010, ko mu je dokončno prekipelo in je skupaj z odvetnikom razdrl pogodbo.
Do zadnjega beliča
»Res si nisem mislila, da bodo takšne težave!« je dodala njegova žena Sonja. »In kar naprej je potreboval denar.«
»V enem tednu je prišel kar trikrat po dva tisočaka!« je dodal Miloš. »Pa še dodatnih 1000 je hotel od žene!« V zanosu vidnega ogorčenja je nadaljeval: »Kje je tu pravica? Ni je! Toda zdaj, po dveh letih in pol, imam vsega dovolj!« Z živci je Miloš namreč že čisto na psu. »Vam povem, še čisto malo živcev mi je ostalo. In če še te izgubim, ne vem, kaj bo, resno me je strah. Toliko noči sem prebedel za volanom, denar, ki sem mu ga dal, je bil krvavo pridobljen. Potem pa si je upal priti še po dodatnih 1000 evrov ... Da si je upal?! Jaz pa sem mu dal še stotaka za gorivo,« je Miloš kar bljuval iz sebe. »Niti pod razno ne bom odnehal. Dovolim vam, da na veliko napišete, da bom svoj denar dobil nazaj! Zato, ker me je ogoljufal!« Velika težava pa je, poudari Pšeničnik, »ker imam odprtih še nekaj dolgov in bi jih tako rad poravnal«. Pa ne more, ker nima. »Pintar pa se mi medtem nenehno izmika in se me izogiba! Ko ga pokličem in zahtevam denar za tisto, česar ni naredil, takoj pozove policijo in ji natvezi, da mu grozim!«
Tudi tistikrat, ko smo ga obiskali, je bil v pričakovanju policistov. Projektno dokumentacijo je dal medtem delati drugim, brežiškemu podjetju Vugrad. »Tam imajo že vse pripravljeno, toda če po pravici povem, preprosto nimam denarja, da jo prevzamem!« Vugrad od njega, v nasprotju s Pintarjem, zahteva le 3600 evrov. Pšeničniku pa zdaj za nameček preti še 40.000 evrov kazni, če bo žagal. »Ker zaradi Pintarja še nimam urejenega uporabnega dovoljenja, še vedno ne smem žagati.« To pa je njegov edini vir prihodka.
Pšeničnik je seveda ostal še brez nepovratnih sredstev. »Vozil sem kot nor, vzel kredit, žaga je stala 34.000 evrov, vse skupaj 90.000, zdaj pa nimam nič od tega!« je besnel. »Sprva sem bil pripravljen od Pintarja iztržiti le razliko, ne, zdaj pa mi bo moral vrniti z obrestmi, vse, do zadnjega beliča!«
Med slavljenci
Antun Pintar, ki se z izdelovanjem projektnih dokumentacij ukvarja že domala tri desetletja, ima seveda svojo resnico in prav tako zajeten snop zbrane papirologije. »Ker je na lastno pest spremenil konstrukcijo strojne lope z žago, iz armiranobetonske v klasično zidano, si je Pšeničnik močno otežil situacijo,« je dejal. Vse je že bilo dogovorjeno za nepovratna sredstva, a si jih je Pšeničnik zapravil, očitno zaradi soliranja. »Začel je graditi, še preden je dobil gradbeno dovoljenje,« je pristavil Pintar. »To je storil 8. decembra 2009, ko sem imel že zrisan načrt za armiranobetonsko konstrukcijo.« Na lepem je tako Pintar, kot pravi, svoje delo vrgel stran. In začel na novo. Po odvedenem davku pa mu je namesto 7500 in DDV, kolikor naj bi znašalo vse skupaj po pogodbi, plačal le okoli 5000 evrov, tako Pintar. »Pa tudi s tem plačilom je zamudil 118 dni!« Še več, pravi Pintar: »Na podlagi mojega projekta je kljub vsemu dobil tudi gradbeno dovoljenje!«
Odtlej gre vse narobe. »Psihično je vse skupaj izjemno naporno,« potoži 62-letni Pintar. »Zadnjič me je v enem dnevu klical kar 20-krat! Pa to ni normalno! Kaj takšnega se mi še ni zgodilo.« Na sodišču je enkrat že dosegel, da ima Pšeničnik prepoved približevanja. »Grozil mi je, da mi bo vrat zavil, preklinjal, da sem cigan, lopov in kaj še vse!« V svojem blokcu vestno beleži prav vsak njegov klic. Teh pa resnično ni bilo malo. »Vsakič, ko imam rojstni dan, me začne klicati!« To je bilo 12. marca. Vse najboljše! Že dva dni pozneje sta imela rojstni dan Pšeničnikova dvojčka, 12-letna Miha in Sandra.
Tudi njima vse najboljše: da bosta vendarle dobila zasluženo darilo in da se bodo tisti, ki jih še ne razumeta, čim prej pobotali.
