So stvari, ki bi si jih – če jih ne bi bilo – morali izmisliti. Ena od teh je vrtičkarstvo. Vsako pomlad nas vrtovi že ob prvih sončnih žarkih zvabijo na plan in z neverjetnim veseljem se poženemo v novo sezono.
Toda vrtički niso pomembni le zaradi pridelave zelenjave. To je le osnovno poslanstvo vrtov, da z lastnim delom pridemo do pridelkov, za katere tudi vemo, kako smo jih pridelali. Ni lepšega občutka kot iti na vrt, izbrati in potem pripraviti zelenjavo, ki je neverjetno živa. V resnici je domača solata nekaj popolnoma drugega kot tista iz trgovin.
Pomladi pa se na vrtove vrne tudi družabno življenje. Kljub delu, ki ga imaš na svojem koščku obdelane zemlje, del pozornosti vedno nameniš tudi sosedom. Pa to ne velja le za prve sosede, s katerimi mejiš, ampak ta družabnost seže dlje. Posledica tega pa je, da so vrtovi tudi mesto izmenjevanj semen in sadik rastlin, ki se jih tudi ocenjuje in primerja. V resnici se ohranja in tudi spreminja genski material tega območja. Neredki pa so tudi pogovori o tem, kako reševati probleme, ki so povezani z vrtom. Človek pa lahko mimogrede potoži še o čem drugem, kar ga tare. Včasih je že to povsem dovolj za lepše življenje.
Morda smo na vrtu prijazni zato, ker počnemo nekaj, kar nam je v sprostitev, morda zato, ker zemlja tako vpliva na nas. Morda se na vrtu še toliko bolj zavedamo, kako pomembna je pridelava hrane. Kdo ve. Vem pa, da vrtičkanje v ljudeh spodbudi še eno pomembno lastnost, ki je v družbi ni dovolj: strpnost. Ne spomnim se, da bi se kdor koli, ki je prišel na ogled mojega vrta, kadar koli spotaknil ob moj način obdelave vrta. Pa tudi jaz vedno iskreno pohvalim druge vrtove, ker vem, koliko truda in tudi sreče je potrebno, da iz na prvi pogled mrtvega semena zraste nebogljena rastlinica, ki se potem spremeni v odraslo rastlino.
Zato se še naprej ukvarjajmo z vrtovi in skrbimo za ohranjanje tega, kar lahko strnemo v besede, kot so delavnost, raziskovalnost, prijaznost, dobrohotnost in strpnost. Na vrtu smo – vsaj po mojih izkušnjah – dobri ljudje.
