LJUBLJANA – Napovedi na podlagi predvolilnih javnomnenjskih raziskav so se vnovič potrdile kot razmeroma zanesljive. Zanimivo pa je, da se slovenski nejeverni Tomaži še vedno niso bili pripravljeni prav ničesar naučiti iz minulih izkušenj. Točno, nekateri si dobesedno do zadnjega trenutka niso hoteli priznati, da bi Stranka Mira Cerarja (SMC), ker je v zaznavi tretjine vsega hudega že naveličanih (razočaranih) volilnih upravičencev pač primerno nova, drugačna in tudi zmerna (umirjena v javnih nastopih), na teh volitvah lahko dosegla zmago, ki bi bila celo prepričljivejša od vseh zmag nekdanjega LDS pod vodstvom dr. Janeza Drnovška.
Čeprav je bil prav tak razplet predvidljiv oziroma pričakovan. In zgolj to se je nazadnje tudi zgodilo: ob resda komaj 51-odstotni volilni udeležbi je kandidatno listo SMC na nedeljskih volitvah podprlo kar 34,61 odstotka vseh glasujočih, zato bo stranka dr. Mira Cerarja mlajšega v devetdesetčlanskem državnem zboru zastopalo kar neverjetno število 36 poslank in poslancev. Po drugi strani pa je, bi v isti sapi lahko rekli, najbolj očitna, po novem tako rekoč prislovična žrtev ne dovolj všečnega prilagajanja novim razmeram v političnem cirkusu postal Bogovičev SLS, ki mu potem, ko je bil maja navdušen nad sami seboj, ker je prvič dobil »celo evropskega poslanca«, ni uspelo priti niti čez parlamentarni prag. Drži, upravičeno lahko rečemo, da so prav vse politične stranke, katerih predstavniki bodo v parlamentarni dvorani poslej sedeli poleg poslancev SMC, bile precej, precej bolj uspešne s svojimi populističnimi taktikami (resda ne vse z enako populistično taktiko) od SLS, za katerega bi se skoraj spodobilo, da bi bil uspešno populističen, ker je ljudski: od Janša-Černačevega SDS, ki bo po novem imel 21 poslancev, Erjavčevega Desusa, ki jih bo imel deset, koalicije Združene levice (DSD, IDS in TRS) in Židanovega SD, ki jih bosta imela po šest, NSi Ljudmile Novak, ki jih bo imela pet, pa do Zavezništva Alenke Bratušek (ZaAB), ki jih bo resda imelo samo štiri.
Ministrov ne bo težko potrditi
Dr. Cerar, ki si bo v kratkem prav gotovo brez večjih težav v parlamentu zagotovil le še več kot zadovoljivo podporo za svoje mandatarstvo, v nadaljevanju pa tudi, jasno, za svojo ministrsko ekipo – ne, to sploh ne bo odvisno od tega, ali bo predlagana ministrska ekipa kakovostna in kako zelo bo –, se za zdaj še oklepa recepta (metode), ki se je že potrdila kot najuspešnejša: ponavlja, da pač res še ne ve (ne more še vedeti), kakšno vladno koalicijo bi rad vodil v naslednjih štirih letih, da tudi ne razmišlja o tem oziroma si nujno ne želi koalicije, ki bi imela v državnem zboru dvetretjinsko, tako imenovano ustavno večino. Ve pa, denimo, da mu je vsekakor blizu zamisel o profesionalni javni upravi, in da je vedno imel v mislih, da je treba ustavo spoštovati. Aha, če pa bi vladna koalicija nazadnje kljub vsemu imela ustavno večino, naj bi predvidoma spreje(ma)la le nujne, zaželene in koristne spremembe ustave. Sicer pa si dr. Cerar želi, da bi Slovenija ostala kredibilna in v svet odprta država, da bi na vseh področjih (pri javnih financah, v javni upravi, na gospodarskem in socialnem področju) postala oziroma odslej ravnala le še kot dober gospodar.
In v kakšni, s kakšno koalicijo, ki naj bi podpirala njegovo vlado, bo najverjetneje vse to vendar poskušal doseči? Na začetku se mu bo, kot vse kaže, še najlaže povezati z Desusom in SD, potem bo skoraj gotovo »po drnovškovsko« (zaradi boljšega marketinškega vtisa) snubil oziroma v koalicijo povabil še »toninovsko desni« NSi, če pa se NSi naključno ne bi odločil za vstop v vlado, se bo pač »užaljeno vdal v usodo« in poleg Desusa in SD v vlado vključil samo še ZaAB. Edina, največja težava slovenske države v tem trenutku pa je, kot je nekdo v šali (v šali?) dejal, da bi novo, učinkovito in uspešno vlado potrebovali že predvčerajšnjim, ne šele pojutrišnjem.
Cesar je nag, čeprav ni slišati
V tem hipu je nedvomno še prezgodaj za to, da bi si kateri koli slovenski notranjepolitični analitik upal biti osovraženi prerok v svoji domovini. Roko na srce, strokovnjak za retoriko in argumentiranje dr. Igor Ž. Žagar je v intervjuju, ki je bil minuli petek objavljen v časniku Delo, sicer to nazorno pojasnil in opozoril. Zaman. Zato boste v naslednjih dneh in tednih težko slišali komentatorja, ki bi zatrjeval, da je »cesar« (naša v nedeljo le navidezno prenovljena parlamentarna strankokracija) po predvčerajšnjih parlamentarnih volitvah žal še izrecneje nag, kot je bil po vseh prejšnjih od leta 1990 do leta 2011. V tako imenovanih povolilnih televizijskih oddajah bodo sodelujoči pač raje spet tekmovali v spuščanju megle in sejanju buč in pravi čudež bo (bi bil), če bi se kdo izmed njih upal na glas povedati, da še nobena od dozdajšnjih kampanj pred državnozborskimi volitvami ni bila tako demagoška in tako plehko populistična kot zadnja, tista v zadnjem mesecu.