JEZERSKO – Virnikova planina, kjer od lani deluje učni center Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS) v nekdanji karavli, se razteza par sto višinskih metrov pod Virnikovim Grintavcem, spodaj pa se Jezersko ponuja v vsej svoji milini. Nekam odmaknjeno deluje, a je pravzaprav kar primerno, da se usposabljanje gorskih reševalcev opravlja stran od radovednih oči. Saj je tudi poslanstvo 900 članov zveze tako, da pridejo, ko je najbolj treba. Ali v gore ali drugam na intervencijo, saj nikoli ne rečejo ne, ko je pomoč nujna, razmere zanjo pa najbolj zoprne in pasje. Tudi svoj praznik, dan gorskih reševalcev, so praznovali na Virnikovi planini, dogajanja pa niso togo okvirjali uradni govorci in potresanje dlani drug drugemu zaradi vljudnosti, temveč so se dekleta in fantje pomerili v tekmovanju prve pomoči na terenu.
»Ne zategujte me preveč na nosila, saj je le vaja, nisem poškodovan,« je sitnaril eden od markerjev, teh, ki so igrali poškodovane, pa je potem hitro utihnil, ko se je od zadaj zaslišalo medvedu podobno renčanje enega reševalcev: »A bi rad bil poškodovan?« Skorajda vse postaje, sedemnajst jih je včlanjenih v zvezo, so na tekmovanje poslale moštvo petih posameznikov, ki niso smeli profesionalno delati v medicinski stroki. Taki, ki jim delo v zdravstvu reže vsakdanji kruh, so bili posejani po točkah v gozdu in opazovali delo ekip, ki so se spopadale s tremi težavami oziroma tremi vrstami poškodb skupine ali posameznika. Najbolj zanimivo je bilo tam, kjer naj bi gobarja napadle ose, enega je mučila alergija, drugega, mlajšega, pa je zanašalo v paniko. Mali smrkolin, ki se je precej vživel v vlogo, je bil ob prihodu reševalne ekipe iz Maribora potolažen z začetkom zgodbice o Čebelici Maji. Pa sodelujočim ob tem ni šlo na smeh, saj so se zavedali, da jih take okoliščine čakajo tudi v realnosti.
Med sprejetimi tudi dve dekleti in pet zdravnikov
»Ob takih priložnostih imamo pregled nad praktičnim znanjem vseh postaj,« je povedal dr. Rok Maček, predsednik komisije za medicino pri GRZS: »Na podlagi tega načrtujemo delo, saj se pokažejo sistemske luknje v znanju na področjih, kjer v preteklosti ni bilo dovolj poudarka. Reševalcem zmanjka nekaj teorije in ozadja medicinskega znanja, ker prihajajo iz različnih poklicev, a to nadomeščajo s praktičnim pristopom in timskim delom.« Predsednik GRZS Igor Potočnik je dodal: »Vsak od gorskih reševalcev ima opravljen tečaj prve pomoči. Obvladovanje posegov za ohranjevanje življenja in zmanjševanja posledic nesreč in poškodb je nadgradnja tehničnega znanja reševanja z gora. Pri reševanju je vedno polovica znanje, polovica pa organizacija, in brez enega ni drugega.«
Zmago so v prestolnico odnesli Franci Kastelec, Igor Krevelj, Boštjan Gačnik, Miha Peternel in vodja ekipe Jože Celestina, ki je ob tem odkril: »Veliko zaslug za prestižno zmago gre Alenki Pavlovčič - Klemenčič in Veroniki Rupnik, obe sta zdravnici in članici naše postaje GRS Ljubljana. Z njima smo v skladišču naše postaje trenirali manevre oživljanja, imobilizacije in drugih primerov, ki nas kot gorske reševalce lahko čakajo v gorah ali na drugem terenu, kjer je potrebna naša intervencija. Treningi niso bili namenjeni zgolj temu tekmovanju, temveč delovanju naših reševalcev v realnih okoliščinah. Vse vaje smo opravljali v prostem času, kar ni malo odrekanja in usklajevanja, toda veseli smo novega znanja in obnovitve starih veščin. Prepričan sem o znanju kolegov, kot sem lahko opazoval delo drugih ekip, smo vsi prikazali zavidljivo raven znanja ter veščin.« Celestina je pojasnil, da res nihče od peterice v zmagovalni ekipi po poklicu ni iz medicinske stroke: dva sta strojna tehnika, en policist, en grafični tehnik in en matematik.
Preden se je z orodjem za kulturno prehranjevanje seglo po dobrotah, ki so se ustvarile nad žerjavico, sta predsednik komisije za reševalne tehnike pri GRZS Brane Žorž in predsednik GRZS Potočnik slovesno v elitno druščino gorskih reševalcev sprejela 29 teh, ki so uspešno opravili naporno in dolgotrajno usposabljanje, med njimi sta dve dekleti in pet zdravnikov.
