Nekaj hribovskih točk pri nas je, ki so vsakodnevno oblegane z istimi facami. Kjer se srečujejo, zasopihani in premočeni v klančino gor ali dol, pogledujejo, kako gre drugemu. In ker je zavist zapisana Slovencu v genih, se napenjajo, koliko je kdo porabil malo časa za v breg ali kolikokrat je kdo prišel gor in dol v dnevu, mesecu ali letu. Jaz, priznam, sem eden teh usekancev. Moja hribovska šprinterska ruta je iz Završnice do Valvasorjevega doma pod Stolom. Ne bom si dovolil zapisati, kolikokrat sem že bil v letošnjem letu gor in dol pa koliko sem najmanj porabil, da sem pritekel s 650 metrov nadmorske višine do 1181 metrov. Med vikendom, ko je moja najdražja s težavami zaradi preobremenjenosti v službi obstala doma v postelji, pa mi je naloga varuške gorolazenje prikazala v popolnoma drugi luči.
Moj najmlajši ima mesec manj kot štiri leta. Usoda mu je namenila očeta, ki namesto lakastih čevljev raje nosi gojzarje. Da bi rad hodil v breg, seveda ni pričakovati od takega otročaja, a ga vsake toliko zanese in me pocuka za rokav ter reče, da greva v hribe. Kar pomeni, da greva do Valvasorjevega doma do kuharice Tonke na zavitek z gozdnimi sadeži in liziko. Ne eno, dve! Sva jo mahnila navkreber. Ata spredaj s palicami, na njih zavezan kos plezalne vrvi, na njej obešen potomec, ki se je tako vlekel v breg in ... Po par metrih je bil sine žejen. Benti, no ... Še preden sva preskočila na prvi kucelj, je bil že lačen. Potem je mimo priletel besno zanimiv metulj in bi nadobudnež, če se ne bi držal vrvi, telebnil v obpotno grmovje. Ko sem že dobil občutek, da greva s primernim tempom in se bo skoncentriral na najin prvinski namen, torej hojo v hribe, je bil na vrsti poscanek. Seveda je najbolj zanimivo, če gre curek proti na skalo vrisani markaciji. Sledila sta še dva poscanka. Vmes žeja. S politankami sva preganjala lakoto. Potem sva lovila medveda, ki naj bi se nama skril na preskoku čez cesto na Potoško planino. Tudi palčkov izvir posebno hladne vode sva iskala nekje ob poti. Vmes je bilo toliko čebljanja, kot je mojih tekstov za celomesečno naklado Novic. Potikala sva se navzgor in sem imel čas razmisliti, korenito pomisliti na smisel početja, ki se mu reče gorništvo, hribovstvo, planinarjenje ali kar koli že je v povezavi z gorami. Hvala, sine, za praktični pokaz, da se gre v hrib z odprtimi očmi za vse čebele, metulje, polža lazarja, za doberdananje vsakomur, ki gre mimo, da se poduha tista mala modra rožica, predvsem pa za počasno in za dušo polno pot, ki sem jo v svojem bezljanju po vseh mogočih skalah in bregovih izgubil v sebi!
