Mariborski park nedvomno spada med moja najljubša pribežališča. V otroštvu, ko je še živela babica, sem redno zahajal na tamkajšnje igrišče in vriskal od veselja na gugalnici. V akvariju sem se postavljal na prste in se čudil velikim ribam. Na tistem prikupnem rožnem gričku smo najstniki igrali kitare in praznili litrce.
Okoli ribnikov sem v študentskih letih nabiral kilometre za maraton, pozneje pa po istih poteh potiskal otroški voziček. Na začetku parka, tam pri občini, je droben in dostopen ribnik, ki vsako poletje začne silovito zaudarjati in brbotati zaradi razraščanja modrozelenih cepljivk. Pred časom so na koncu pri dotoku vode zasadili biološko čistilno napravo, ki pa ji vode ne uspe v zadostni meri razbremeniti organske preobremenjenosti. Tako onesnažena voda seveda izdatno škoduje živalim, ki so v njej našle zatočišče, in odganja ptice, ki bi sicer tam čivkale ali gagale ali čofotale. Če bi naključnega Mariborčana vprašali, kaj si misli o stanju mestnega parka, obstaja velika verjetnost, da bi rohnel nad Kanglerjevimi betonarji, ki so izrinili prvotnega upravljavca parka in nato z njim neustrezno ravnali. Koliko je v tem resnice, niti ni toliko pomembno, saj so krivci za stanje voda v parku prav njegovi obiskovalci.
Ne verjamem, da bi veljalo tako zlahka sprejeti misel, da je za ogromne količine kruha, ki ga zmečejo v ribnike, kriva nedolžna nevednost, ali še huje, dobri nameni. Modrost veli, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Prej gre za sebičnost, za prisiljeno dobroto, za zabavno druženje z živimi bitji na račun njihovega zdravja in življenjskega okolja. Starši spodbujajo svoje otroke, naj mečejo kruh v ribnik, ker je to družinsko opravilo in eden izmed ciljev obiska parka. Če poskušate vljudno prekiniti uničevanje ribnika in opomniti ljudi na posledice njihovih dejanj, boste presenečeni nad agresivnim odzivom. Hranjenje račk je pač intimno opravilo, zatorej nimamo pravice vdirati v njihovo zasebnost in pravice. Tovrstni konglomerati zasebnih pravic in skupne lastnine so rakava rana sodobne družbe, ki je prepričana, da je odgovornost nekaj, kar je treba plačati. Če ne drugi, bodo pač plačale živali. Zastrupljeni ribniki, ki bruhajo metan, se ne končajo na svojih bregovih. Ljudje se utapljamo v drobtinicah lastne sebičnosti.
