Dravograd, seveda. Slikovito mesto ob Dravi, skozi katero so se pred desetletjema valile trume državljanov SFRJ po nakupih v bližnji Labot in Pliberk v Avstriji. Nato se ga spomnimo iz osamosvojitvene vojne po letalskih napadih, ko slovenski pilot ni hotel streljati na mesto. Danes je vabljiv tudi za turiste, saj ponuja številna izhodišča za oglede zgodovinske in kulturne dediščine ter mnogo naravnih lepot in možnosti za rekreacijo, zato že dolgo ni več zgolj razvlečeno mesto ob Dravi s hidroelektrarno.
Obljuden je bil že v rimskih časih, saj je na tem kraju Dravo prečkala cesta iz Colatia in se razcepila proti Dravski in Labotski dolini. Dravograjski gospodje (Ortolf Trušenjski) so na samostanskem zemljišču postavili grad, ki je omenjen leta 1177 kot castrum Trahburck.
Kraj so 1185. že omenjali kot trg z gradom na hribu, dvorcema, cerkvijo sv. Vida, mostom in mitnico. Dravograd, ki je nastal na stičišču Mislinjske, Mežiške in Dravske doline, je bil eden izmed najpomembnejših trgov Dravske doline in spada med najstarejše na Slovenskem. Že zelo zgodaj sta se v kraju razvili obrt in trgovina, na katero je med drugim vplivala plovnost reke Drave, ki je omenjena že v 13. stoletju. Na čolnih in splavih so vse do druge svetovne vojne celo do Beograda in še dlje prevažali les, lesne izdelke ter raznovrstno trgovsko blago, z razvojem fužinarstva in železarstva pa tudi rudo in železarske izdelke.
Že v 13. stoletju je bilo na desnem bregu reke ustanovljeno samostojno gospostvo Bukovje, v 15. pa v bližini Dravograda gospostvi Črneče in Robindvor.
V 18. in 19. stoletju so začeli delovati prvi industrijski obrati, po 1848. pa je kraj dobil lastno občino. Leta 1863 je bila dokončana železniška proga Maribor–Dravograd–Celovec, nato pa še odcepa proti Wolsbergu in Celju. Kraj se je spremenil v pomembno železniško in cestno križišče z velikim rečnim pristaniščem, mesto pa je postal 22. decembra 2005.
Po bojih za severno mejo je bil dokončno priključen Kraljevini SHS
Tudi druga svetovna vojna mu kot obmejnemu naselju ni prizanesla. Tik pod njim je bila med letoma 1941, ko so jo začeli graditi Nemci za potrebe vojaške industrije, in 1944 zgrajena Hidroelektrarna Dravograd. Aprila 1945 je bila med bombardiranjem poškodovana, dokončno so jo obnovili 1955.
Podružnično cerkev sv. Vida v središču mesta so zgradili med letoma 1167 in 1171. Prvič je omenjena 1177. Ob njej je bil 1218. ustanovljen kapitelj. Leta 1237 je postala sedež pražupnije, 1245. pa so jo povzdignili v proštijo. Zgradba ima romansko zasnovo, pravokotno ladjo in zvonik, ki so ga v pozni renesansi dvignili. Zunanjost takoj pritegne pogled.
Župnijsko cerkev sv. Janeza Evangelista, malo naprej proti mejnemu prehodu Vič, so zgradili, ko je cerkev sv. Vida postala premajhna. Arhitektura je sicer poznogotska, a je bila v 16. stoletju predelana. Leta 1386 so vanjo prenesli kapiteljski in župnijski sedež. Med turškimi vpadi je pogorela, zato so jo pozneje na novo pozidali.
Staro mestno jedro še ohranja elemente prvotne srednjeveške podobe. Vsekakor si oglejte muzejsko zbirko v kleti občinske uprave, v kateri so ohranjeni gestapovski zapori, o čemer priča tudi spominska plošča. V razstavnih prostorih turističnoinformacijske pisarne v središču mesta je na ogled stalna muzejska zbirka o zgodovini trga. Ogleda je vreden tudi bližnji dvorec Bukovje, čeprav okolico še urejajo.
V bližnji vasi Libeliče na desnem bregu Drave, ki se ji je po plebiscitu uspelo pridružiti novonastali državi SHS, je v prostorih župnišča razstavljena stalna muzejska zbirka, na ogled pa je še stalna razstava kmečke zbirke. Na pokopališču je ob cerkvi sv. Martina romanska kostnica sv. Mihaela. V Libeličah je živel in delal duhovnik Anton Vogrinec, ki je 1904. izdal knjigo Nostra maxima culpa. V delu je opozoril na napake Katoliške cerkve in celo napisal predloge, kako jih odpraviti. Knjigo so takoj uvrstili na vatikanski seznam prepovedanih, zanimivo pa je, da je večino njegovih predlogov potrdil drugi vatikanski koncil leta 1962.
